Mostar 'road trip' - december 2023

Spet je napočil čas, da čez novoletne praznike nekam pobegneva. Čez poletje ni dileme, pač sedeva na motorje in greva. Pozimi pa izlet privoščiva tudi moji Imprezi. Pred dvema letoma sva jo tako mahnila v Sarajevo, letos pa kot glavno destinacijo izbereva Mostar. Vsak od naju je že nekajkrat bil v tem zgodovinskem mestu, nikoli pa še nisva bila skupaj. Seveda jaz ne bi bila jaz, če ne bi po poti tja in nazaj zorganizirala še nekaj ogledov, da ne gre samo za vožnjo. Polotim se načrtovanja, narišem traso, rezerviram nastanitve, označim oglede in kaj kmalu napoči 'Dan D'.

Četrtek, 28. december
Od Gorenjske do Bihaća

Na pot kreneva takoj po koncu službe. Po avtocesti se odpeljeva do Novega Mesta, zavijeva na regionalko, prevoziva vijugasto cesto čez Gorjance, prvi postanek pa narediva na bencinski črpalki v Metliki. Seveda se je nebo že stemnilo, ura je namreč že čez peto popoldan. Tukaj nakupiva še nekaj prigrizkov za na pot, nekaj minut za tem pa že prečkava mejo s Hrvaško. Kljub temu, da so meje odprte že kar lep čas, se človek skorajda počuti kot kriminalec, ko pelje mimo hišice brez ustavljanja. Nadaljujeva proti Slunju, tam pa se zopet ustaviva. V restavraciji Feniks si kljub nekoliko pozni uri naročiva kavo.

^{Naj se dopust začne}

Hotel imava rezerviran v kakšno uro oddaljenem Bihaću. Prispeva malo čez osmo uro zvečer, se raztovoriva (kolikor se za eno noč sploh rabiva) in odideva v hotelsko restavracijo na večerjo. Pleskavica v lepinji s kajmakom, o tem sanjava že odkar sva dobila idejo za ta dopust.

Petek, 29. december
Od Bihača do Mostarja

*** Jezera Martin Brod *** Livanjsko polje *** Livanjski križevac *** Jezero Blidinje ***

Vstaneva zgodaj, saj imava ta dan v načrtu še kar nekaj vožnje, ter par ogledov.

^{Jutranji pogled na Uno iz hotelske sobe}

Po zajtrku spakirava svoje stvari in se odpeljeva do gradske pijace, kjer obiščeva prijatelja Demirela in njegovo družino. Njegovo stojnico bi bilo greh zapustiti brez vsaj enega novega kosa oblačil. Ob reki Uni se popeljeva proti jugu. Ustaviva se v Martin Brodu in obiščeva tamkajšnja jezerca in slapove. Hoje od parkirišča do velikega slapu je le kakih 200 metrov zato je to naravno znamenitost enostavno obiskati tudi z motociklom. Vsi motoristi namreč vemo, da motoristična oprema ni ravno udobna za kakšna resnejša pohajkovanja.

Ko nazaj v avto pospravljam fotoaparat, naju pride pozdravit nikogaršnji muc, še mladič. Nadrobiva mu nekaj drobtinic kruha in poskrbiva za to, da nama ne bi skušal slediti, ali pa, bognedaj, skočiti pod kolesa avtomobila. Nazajgrede od slapov, na križišču z glavno cesto, se ustaviva še ob porušenem mostu čez Uno. Most so zbombardirali med zadnjo vojno. Prek teh ruševin so kar povrhu zgradili novega, navidez bolj začasnega.

^{Porušen most}

^{Prestreljene table povedo marsikaj}

Glavna cesta se v nadaljevanju začne strogo vzpenjati, na vrhu pa se nama odpre pogled na kanjon reke Une.

^{Kanjon reke Une}

Ne zadrživa se dolgo, ker vreme postaja vse bolj pusto, vetrovno in mrzlo. Na vrhu te planine naletiva na obsežno smetišče. Pogled je precej žalosten, smetišče ni ravno dobro omejeno, smeti ležijo še daleč naokoli, predvsem plastične vrečke, ki jih razpiha veter. Cesta se nato spusti v Drvar.

^{Spust v Drvar}

To mesto je sicer znano po Titovi koči, ki je skrita visoko v pečini. Ta kraj sva oba že obiskala, zato se tokrat peljeva mimo. Razgibana cesta naju nato popelje do Bosanskega Grahova.

Tam je možno peljati naravnost do mejnega prehoda s Hrvaško, midva pa zavijeva levo proti Livnem. Livanjsko polje je po svoje zanimivo za videti, ampak cesta... Ta pa je dolgočasna. Zato samo gledava na to, da jo čimprej prevoziva.

^{Misliva, da nama je navigacija zmrznila, ker riše samo ravno črto.}

Upava vsaj na to, da kje ugledava njihove divje konje, ampak upava zaman. Vidiva jih samo na opozorilnih tablah.

V Livnem se ustaviva za kavo in sok. Za tem se usmeriva proti Šuici. Na hitro se ustaviva na razgledni točki Livanjski križevac. Žive duše nikjer, le sem in tja kakšen kamion, ki prečka pokrajino. Čez hribe se kobacajo črni oblaki, za povrh pa začne še ogabno pihati.

^{Livanjski križevac}

Z veseljem se usedeva nazaj v toplo udobje avtomobila. V Šuici zavijeva desno, v Tomislavgradu levo in kmalu sva ob Blidinjskem jezeru. Računala sva na lepše razglede, a bolj kot ne naletiva le na meglo.

^{Blidinjsko jezero}

^{Razgled je vrhunski, ni kaj...}

Zaradi vremena poti ne nadaljujeva naprej proti vzhodu, ampak se usmeriva kar na jug, da sva čimprej v apartmaju v Mostarju. Skozi Posušje in Široki Brijeg naposled le prispeva na cilj. Sodobno opremljen apartma je lociran v ozki enosmerni ulici blizu starega mestnega jedra. Ogromen plus nama predstavlja možnost parkiranja - to je kljub natrpani soseski možno direktno pred apartmajem. Vso najino prtljago znosiva v apartma, saj bo to najin dom naslednjih nekaj dni. Nekoliko utrujena od vožnje se odločiva, da povečerjava kar v pižamah pred televizijo.

Sobota, 30. december
Po Mostarju peš

*** Stari most *** Bosnaeum *** Koski Mehmed-pašina džamija *** Kriva ćuprija ***

Današnje lepo vreme naju kar kliče iz apartmaja. Pozajtrkujeva, spijeva kavo, se preoblečeva in pot pod noge. Imprezo tokrat pustiva stati, naj si malo odpočije, saj je gospa že kar v letih. Nameniva se direktno proti staremu mostu. Ob tej uri se turizem šele dobro prebuja. Na drugi strani mosta obiščeva muzej filma in fotografije med vojno (Bosnaeum). Potem zavijeva še v bližnji lokal na 'kavo' in nekaj za prigriznit.

^{'Kava' z razgledom...}

^{...in nekaj malega za prigriznit.}

Enkrat za spremembo nimava nobenega plana kaj si morava ogledati in kdaj. Nadaljujeva proti Koski Mehmed-pašini džamiji. Vedela sva, da je ta odprta za turizem, nisva pa vedela, da se je možno povzpeti tudi na minaret. Z vrha imava lep razgled na celotno mesto. Opaziva, da se na starem mostu zbira vse več ljudi in očitno je, da se nekdo pripravlja na skok v Neretvo. Nekaj minut se po ograji mostu še sprehaja človek, ki zbira denarne prispevke za skok in kmalu smo le-temu tudi priča.

^{Oglašujejo, da je to najlepši razgled na stari most}

^{Skok v mrzlo Neretvo}

^{Ozko stopnišče skozi minaret}

^{In pa taisti minaret še z druge perspektive}

Dan pred silvestrovim je, pa vendar je voda očitno dovolj topla za takšno početje. To pa je zima, kajne? Vračava se nazaj skozi staro mesto in spotoma nakupiva še nekaj spominkov, brez tega pri nama ne gre. No, saj v navadno trgovino potem tudi greva. Nama je že zmanjkalo hrane za jutrišnji zajtrk. Iz tamkajšnjih lokalov omamno zadiši po turški kavi in greh bi bil, da si je ne bi privoščila.

^{To pa je tista prava kava}

Sediva na ulici tik ob starem mostu, pijeva kavo in opazujeva mimoidoče. Slišiva, da je sem na novoletni oddih prišlo kar nekaj Slovencev.

^{Po mestu je kar nekaj takšnih 'spomenikov' v spomin in opomin na hudo vojno v kateri je bil porušen tudi most.}

^{Tema dvema se pa godi. Kadarkoli greva mimo, onadva spita, vsakič v drugačnih pozicijah.}

Medtem se na mostu zopet prične gnesti množica ljudi. Spet se pobira denar in spet bo nekdo skočil. V apartma prideva, ko se že prične mračiti.

^{Kriva ćuprija}

No, saj ni ravno pozna ura, konec koncev je december in dnevi so kratki. Malo si odpočijeva, saj sva zvečer že dogovorjena z Darijo, Filipom in Heleno - motoristi katere sem nazadnje videla leta 2019. Usedemo se na teraso lokala kjer dela Darija, si naročimo pivo in pa burgerje. Že tako sita naju Darija in njen mož Filip odvedeta še v park Zrinjevac na fritule.

^Fritule

^{Nekaj novoletne dekoracije pa imajo}

Tu pa se dogaja na polno, odvija se namreč koncert dalmatinskih klap. Prijatelja povesta, da se je po koroni mesto razživelo in organizira se veliko koncertov. V drugi polovici decembra so koncerti praktično vsak večer.

^{Koncert dalmatinskih klap}

Jutri, na večer silvestrovega bo pel Željko Joksimović. Ob odhodu proti apartmaju zavijeva spet do starega mosta, da užijeva še tamkajšnje nočno vzdušje.

Nedelja, 31. december
Krožni izlet po okolici Mostarja

*** Križ na Humu *** Slapovi Kravice *** Počitelj *** Blagaj Tekija ***

Danes pa se po zajtrku na kavi dobiva še z Ano, ker včeraj ni utegnila. Tudi njo sem nazadnje videla pred petimi leti, od takrat pa sva ena drugo spremljali le prek socialnih omrežij. Kar fino se zaklepetamo in na koncu že bolj stežka odrineva naprej. Danes pa imava planiranega malce športnega dneva. Sedeva v avto in najin prvi postanek je križ na Humu. Do tja vodi ozka, vendar asfaltirana cesta, občudujeva pa lahko lep razgled na Mostarsko kotlino. Zadrživa se nekoliko dlje, v zrak pošljeva tudi dron in posnameva nekaj fotografij.

^{Pa imava 'next level selfie'}

Nato pa sledi vožnja do naravne znamenitosti, ki jo imam na spisku za ogled že več kot pet let, pa si kar nisem in nisem še vzela časa zanjo. To so slapovi Kravica. Vesela sva, ker sva za obisk izbrala ta čas v letu. Po velikosti parkirišča sodeč mora v vrhuncu sezone tukaj biti noro. Tokrat pa je na parkirišču le nekaj avtomobilov. Za ogled slapov se po urejeni pešpoti spustiva v dolino reke Trebižat. Ta se nekaj kilometrov nižje izliva v reko Neretvo.

^{Manjši pritoki vodijo do velikih slapov}

V poletnih mesecih se tu ogromno ljudi kopa, na plaži je tudi lokal. Pozimi je vse zaprto, kar nama je na nek način tudi všeč. Nihče od naju namreč ni pristaš kakšne hude gneče.

S poti proti parkirišču se lepo vidi avtocestni viadukt Pavlovići. S tem viaduktom se konča avtocesta, ki pride s Hrvaške meje.

^{Tudi kakšne ruševine se opazijo ob poti}

^{Pot se lepo vzpne nad slapove}

Do parkirišča se povzpneva že malce lačna, zato naju bolj kot prihajajoče znamenitosti zanima to, kje bova našla kaj za pod zob. Pri trdnjavi Počitelj se zato ustaviva zelo na hitro.

^{Trdnjava Počitelj}

Ob Neretvi se vračava proti Mostarju. Na drugi strani te bogate reke vidiva obsežno gradbišče, kjer pridno raste avtocesta, ki bo povezala Mostar s Hrvaško. Zgrajen je tudi že viadukt čez Neretvansko dolino in magistralo. Kljub temu, da sva to že oba obiskala, se zapeljeva še do Blagaja. Zopet prizor katerega nisva vajena. Zapeljeva lahko povsem do konca ulice, brez gneče, brez plačevanja parkirnine. Dokler je še svetlo se sprehodiva do izvira Bune. Reka Buna je tudi eden od pritokov Neretve. Izvira v jami pod visoko pečino, nad vodo pa stoji sufijski samostan (tekija), zgrajen v 16. stoletju.

Ob poti proti izviru nama v oči padejo 'okraski' na grmičevju. Grmičevje po večini predstavljajo granatna jabolka, ki pa so že odvrgla listje, obdržala pa zlate sadeže.

^{Granatna jabolka}

Terase tamkajšnjih restavracij so prazne, a vseeno preizkusiva svojo srečo, se usedeva in počakava na postrežbo. Večer silvestrovega, midva pa večerjava nad izvirom Bune na zastekleni terasi. Čista romantika.

Malce pozneje se nama pridružijo še štirje gostje, s katerimi nato 'zapremo' restavracijo za letošnje leto. Po večerji odideva v apartma, se malo urediva in odideva do prijateljev od včeraj. Že včeraj smo se dogovorili, da bomo silvestrovali skupaj pri Heleni. Helena nam pripravi okusne domače narezke in seveda pijačo. Skupaj dočakamo novo leto, potem pa se kmalu odpraviva proti najini nastanitvi. Zjutraj morava zopet zgodaj na pot. Pred odhodom se seveda družbi lepo zahvaliva, ker so naju tako toplo sprejeli. Med potjo proti apartmaju morava biti kar previdna, ker mrgoli od pirotehnike.

Ponedeljek, 1. januar
Od Mostarja do Zadra

*** Pelješki most *** Park prirode Biokovo *** Zadarski pozdrav soncu in morske orglje ***

Vstaneva že okoli sedmih, pozajtrkujeva, v miru spakirava vse potrebno, plačava nastanitev in se odpraviva na pot.

^{Nedokončan viadukt...}

^{...in avtocesta}

Ob Neretvi peljeva vse do njene delte. Vmes seveda prečkava bosansko-hrvaško mejo. Po poti se še ustaviva pri stojnici in kupiva nekaj kilogramov sveže obranih mandarin. Tudi nasadi mandarin so še vedno precej polni sadežev.

Zapeljeva se še do opevanega Pelješkega mostu. Na tamkajšnjem počivališču si privoščiva še ledeno kavo, ki sva jo malo prej nabavila na bencinski črpalki.

Sledi ura in pol vožnje po jadranski magistrali in pa vzpon do narodnega parka Biokovo. Cestnine na panoramsko cesto nama ni potrebno plačati, česar se na začetku veseliva, na vrhu pa ugotoviva zakaj. Steklena razgledna ploščad je zaradi nepredvidljivega vremena zaprta. Pa nič za to, razgled je vseeno osupljiv. Z nadmorske višine 1200 metrov opazujeva morje, ki je od naju oddaljeno le kakšna dva kilometra zračne linije.

^{Zaprta razgledna ploščad}

^{Sama samcata}

Panoramska cesta je dolga 12 kilometrov, midva pa do razgledne ploščadi in nazaj srečava zgolj pet avtomobilov. Ljudje imajo na prvi dan v letu očitno kaj boljšega za početi, za razliko od naju.

Ko se peljeva skozi borov gozd v krošnjah opazujeva bele 'kepe'. Par klikov po Googlu in ugotoviva, da najbrž gre za sprevodnega prelca. To je škodljiva vrsta metulja katerega gosenice zelo strupene za ljudi in za živali.

^{Ozka cesta se vije skozi borov gozd}

Do Zadra nimava v načrtu več nobenega ogleda, zato nama je najbolj optimalna izbira avtocesta. Preden nama med Zadarskimi ulicami uspe najti apartma in parkirišče, morava trikrat zaokrožiti po tisti enosmerni cesti. Na koncu le ugotoviva, da do parkirišča prideva samo skozi ozek prehod med stavbami.

Ključe, tako kot za prejšnji apartma, prevzameva brezkontaktno, iz sefa za ključe. Po namestitvi v sobo se odpraviva do morskih orgel in pozdrava soncu. Slednji je instalacija v tleh, ki se napaja sončnimi celicami, z lučmi pa je prikazano naše osončje. Lepo za pogledati, ampak mene osebno so bolj očarale morske orgle. Gre za cevi, ki so vzidane v nekakšne stopnice in ob valovanju morja proizvajajo prav pomirjujoče zvoke. Človek bi se na te stopnice lahko samo usedel in užival.

^{Morske orgle}

Ampak midva morava iti dalje. Sprehodiva se še po ozkih ulicah in po naključju zaideva direktno na teraso odlične restavracije, kjer nato tudi večerjava.

Torek, 2. januar
Od Zadra do Gorenjske

Vsega lepega je enkrat konec in tako napoči tudi zadnji dan najinega dopusta. Za zajtrk se nama ne ljubi nič pripravljati, zato kar odrineva in se spotoma ustaviva v McDonald's-u. Vse je enkrat prvič, proti domu mahneva po jadranski magistrali, prvič z avtomobilom.

Vreme in temperature so dejansko primerne za motor, nekaj motoristov tudi srečava. Za nekaj minut se ustaviva še na tistem ovinku, kjer se vedno ustavljajo motoristi. Z druge strani se pripelje starejši par z avtomobilom z nemškimi registrskimi. Gospa naju ogovori v polomljeni slovenščini in pove, da sta bila pri hčerki v Kopru na obisku. Pogovor nadaljujeva v nemščini, kar je lažje za obe. Ugotoviva, da midva greva iz Mostarja v Slovenijo, onadva pa iz Slovenije v Mostar. Kmalu gremo vsak svojo pot. Midva se ustaviva še v Senju, od tam pa direktno proti Jelšanam, nato pa po avtocesti do doma.

Za nama je še en vtisov poln 'road trip'. Sedaj bova lažje dočakala sezono motorističnih potovanj.