O obisku Češke in Slovaške še pred nekaj leti nisem niti razmišljala. Nato me je pričela zanimati le Praga, katero sva v novembru želela obiskati le z avtomobilom. Tako sem tudi, ko mi je Romana dala pobudo za turo, le to sprva zavrnila, češ, saj misliva tja it z avtom. Pa je najin plan zaradi pomanjkanja časa in volje takrat splaval po vodi in začela se je oblikovati ideja za motoristično turo tam okoli prvomajskih praznikov. Sledilo je obračanje interneta in zanimive lokacije vredne obiska so se pričele kar vrstiti na mojem zemljevidu. Zberem skupino prijateljev, narišem traso, porezerviram nastanitve in kaj kmalu napoči 22. april, dan našega odhoda.
S skupino se zberemo v Bistrici pri Tržiču. Sicer ekipa še ni kompletna, saj je Matevž primoran zdraviti ‘mačka’, ki ga je povzročilo včerajšnje praznovanje prijateljevega abrahama. Pa nič za to, nas bo ujel jutri nekje po poti. Obeta se lep sončen, a dokaj hladen dan. Privoščimo si kavo, na sosednji črpalki vsi dotočimo gorivo, določimo vrstni red na cesti in jo mahnemo čez Ljubelj v Avstrijo. Na meji nas preseneti carinik, ki od nas zahteva osebne dokumente. Tega že dolgo nismo doživeli na slovensko-avstrijski meji, zato tudi nihče od nas ni imel nič pripravljeno. Po navigaciji se nato namenimo v smeri Gradca, vmes se še ustavimo na črpalki, kjer si privoščimo hitro malico.
Pot nas vodi prek hribovja južne Avstrije.
Kar nekaj cestnih odsekov nam nudi krasne razglede.
Tudi snega nam ne manjka.
Nedaleč stran od naše že tako planirane trase se nahaja cerkev sv. Barbare, ki jo je med letoma 1987 in 1988 zasnoval znan avstrijski umetnik, arhitekt in slikar Friedensreich Hundertwasser.
Znamenitost cerkve je tudi stekleni oltar.
Za tlakovanje poti so uporabili vse, kar jim je prišlo pod roke - tudi stare spomenike.
Ker imamo ta dan planiran bolj kot ne le tranzit, nimamo praktično nič drugih ogledov, ustavljamo pa se na črpalkah in v kakšnem lokalu, kjer si privoščimo kavo in Coca-Colo. Nastanitev nas čaka kakih 60 kilometrov pred Dunajem.
Borov gozd v bližini hotela
Miren hotel Schwartz stoji na samem sredi v borovega gozda, poleg je tudi park s klopmi za sprostitev. Nekaj korakov stran je tudi restavracija v sklopu hotela, kamor gremo na večerjo in pivo.
Hotel Schwartz
Prebudimo se v sončno in toplo jutro. Po zajtrku spakiramo svoje stvari in pričnemo z vožnjo. Peljemo se skozi Dunajsko Novo mesto, od tam pa se namesto proti Dunaju usmerimo proti Neusiedlerskemu jezeru. Jezero ugledamo le v daljavi. Pot nas nato vodi čez polja vetrnih elektrarn. V tujini so svetlobna leta pred nami, kar se tiče obnovljivih virov energije.
Pričenja se ravninski del naše ture
Vetrne elektrarne...
...vsepovsod
Kaj kmalu prispemo do Avstrijsko-Slovaške meje in tik za mejo vstopimo v Bratislavo, glavno mesto Slovaške.
Tam obiščemo razgledni stolp UFO. Kompleks je 95 metrov visok, v enem od dveh glavnih nosilnih stebrov pa je dvigalo, ki nas popelje do restavracije in pa razgledne ploščadi na vrhu tega ‘neznanega letečega predmeta’.
Med tem časom nam motorje in opremo čuva Miha, ko pa se tudi mi vrnemo z ogleda, nas pa ujame že tudi Matevž. Prek cele Slovenije in delčka Avstrije je ‘šponal’ po avtocesti, da bi nas čimprej ujel.
Naš zamudnik nas je našel
S kompletno ekipo jo nato mahnemo do prve bencinske črpalke, da uskladimo naše ‘intervale tankanja’. Čaka nas prvi cestni odsek na Slovaškem, katerem bi lahko že rekli manjši prelaz. Cesta se prične vzpenjati in cestišče preplavijo motoristi, na kakšnem zavoju pa celo kakšen fotograf. Kmalu dobimo predstavo, da so to njihove ‘Kačje ride’. Prelaz in njemu pripadajoče smučišče se imenuje Pezinska Baba. Na vrhu zagledamo lokal, poleg pa morje motoristov in tudi nekaj športnih avtomobilov. Seveda, nedelja je in lepo sončno vreme, kaj drugega pa je za pričakovati na taki cesti?
Ena skupinska z 'ratkapo'
Zanimivi registerski
Po spustu nato sledi precej dolgočasen preostanek dneva po monotonih ravninskih cestah.
Vsaj kakšno mesto nam popestri še dan
Malo pred dnevnim ciljem se peljemo skozi vas Rudno in mimo vasi Jamnik in samo čakali smo, da bi tema dvema sledila še Kropa.
Šalo na stran, zadnjih nekaj kilometrov nam popestri razgibana gozdna cesta, ki se na koncu spusti v Bansko Štiavnico. Gre za simpatično zgodovinsko mesto. Svoj obstoj dolguje nahajališču rud, zlasti zlata in srebra, ter s tem povezani rudarski dejavnosti, po čemer je dobilo tudi ime. Bana namreč v slovaščini pomeni »rudnik«. Zaradi izjemno ohranjenega srednjeveškega mestnega jedra je bilo vpisano v UNESCOv seznam svetovne dediščine. Parkiramo in se raztovorimo pred penzionom Kachelman. Je praktično v središču mesta in eno redkih, ki ima tam dovolj veliko dvorišče za parkiranje naših motociklov.
Zvečer se še sprehodimo po mestu do gradu, nato pa se vrnemo do penziona v sklopu katerega gremo tudi v picerijo na večerjo.
Med čakanjem na pico preverimo vremensko napoved in njej prilagodimo jutrišnjo traso. Po večerji spijemo še lokalno pivo, nato pa se odpravimo spat.
Ponoči poslušamo kako pomalo prične deževati. Zjutraj med zajtrkom pogledujemo skozi okno, ali bomo primorani že štartati v dežni opremi, ali se bomo vanjo odeli šele pozneje. Malo nas skrbi kako bomo speljali prva dva kilometra, saj je cesta strma, tlakovana z granitnimi kockami, povrhu pa še mokra od dežja. Ampak so naše skrbi zaman, uspešno se pregrizemo čez ta dva kilometra.
Solidno jutranje vreme
Kmalu zaradi poslabšanja vremena zavijemo na avtocesto. Motoristi za uporabo le te na Slovaškem in Češkem ne rabimo kupiti vinjete. Tako enostavno prevozimo tudi Bansko Bystrico, ki je v dopoldanskem času precej prometna.
Malo pred Breznom se usmerimo proti manjšem prelazu Čertovica. Višje kot smo, slabše je vreme. Zato se na vrhu ustavimo le toliko, da vsi v en glas zakričimo: “gremo kar naprej!”.
Vozimo se tik pod snežno mejo
Ko se spustimo v dolino reke Váh, tudi dež poneha, samo cestišče je zaradi nalivov popolnoma ‘penasto’. S svojimi 403 kilometri je Váh najdaljša reka na Slovaškem. Dolino samo prečkamo in se pričenjamo vzpenjati pod gorovje Visoke Tatre. Vreme nam je ravno toliko naklonjeno, da se nam odpre lep pogled na zasneženo gorovje.
V daljavi Visoke Tatre
V zameno za dež tukej prične pritiskati mraz. Temperature se spustijo tudi do 5°C, cesta pa se nam povzpne tudi do 1300m.n.v. Cesto na nekaj mestih še popravljajo, razgledi zaradi megle niso kaj prida in na koncu nam je že malo žal, da smo sploh zavili v te višave.
Spust proti Tatranski kotlini nam popestrijo smučarska središča polna hotelov.
Nekajkrat prečkamo tudi tamkajšnjo ozkotirno železnico.
"Pozor vlak"
V kotlini se ustavimo v lovskem gostišču, si privoščimo nekaj lokalnih specialitet in tako prevedrimo večinski del nevihte.
Lokalna specialiteta: na žaru popečen Camembert z brusničnim džemom
Čez Tatransko Javorino se spustimo do Poljskih Zakopan.
Vzpon proti Tatranski Javorini
'Neugleden' mejni prehod proti Poljski
Vreme je še vedno hladno in rahlo deževno, a vzdušje pri veliki skakalnici je kljub vsemu veselo.
Zanimive so nam tamkajšnje leseno-kamnite počitniške hiške s strmimi strehami. Majhen delček Poljske in že smo nazaj na Slovaškem.
Romana pridno zaliva svojo Ninjo v upanju, da bo zrasla v Versysa
Po vijugasti cesti se spustimo do jezera Liptovska Mara. Pot kar nadaljujemo do Ružomberoka, kjer v Lidlu nakupimo nekaj malega za večerjo. Tokrat v bližini nastanitve nimamo kakšne restavracije, tako ali tako pa smo se malo pred Poljsko že lepo najedli. Ko speljemo izpred trgovine zopet začne nalivati dež. V nastanitvi, bolje rečeno vili, se hitro udomačimo. Celo posest imamo popolnoma zase, sobe so prijetno tople in dišeče, v pritličju pa je skupni prostor z barom, kuhinjo in mizami. Ob pivu in prigrizkih predebatiramo današnji dan. Odleže nam, ko odkrijemo, da so vsem nam motorji med spustom proti zadnjem jezeru kar poplesavali pod ritjo. Cesta je bila nenormalno spolzka, kljub temu, da na njej ni bilo peska. Vsak od nas je seveda avtomatsko pomislil, da je nekaj narobe z motociklom. Naše sobe se to noč spremenijo v sušilnice motoristične opreme.
Med zajtrkom, tako kot vsak dan, preverjamo vremensko napoved prihajajočega dne. Dopoldan se nam obeta še nekaj dežja, nato pa naj bi nas deževni oblaki zapustili. Pa bo res tako? Bomo videli tekom dneva. Po zajtrku se že v nastanitvi spravimo v vso dežno opremo. Dobro, da smo jo čez noč posušili, da jo lahko zopet zmočimo. Vzpon čez Nizke Tatre spustimo zaradi vremena in tako peljemo direktno proti Žilini.
Ponovno smo v dolini reke Váh
Sem in tja na kakšnem hribu vidimo tudi utrdbe
Tam se ustavimo pri proizvodnem obratu Kia, rojstni hiši družine Ceed in modela Sportage. V skupini nas je kar nekaj, ki smo neposredno povezani s to znamko - prodajalka, dva mehanika in dva uporabnika.
Nedaleč stran se ustavimo na bencinski črpalki. Dež že praktično poneha in nekaj se nas že odloči pospraviti dežno opremo. Preden zavijemo proti Češki, se zapeljemo še do soteske Maninska Tiesnava. Gre za najožji kanjon na Slovaškem.
Soteska je tudi priljubljena lokacija za plezalce. To lahko sklepamo zaradi mnogih spominskih tabel na plezalni steni. Table plezalcev, kateri so tu omahnili v smrt in table “skaly krasne, skaly krute” dajo temu kraju kar malce grenak priokus.
Pogled na radarsko sliko in hitro hop na motorje, preden nas ujame še zadnja ploha dežja. Čez nekaj kilometrov že prečkamo Češko mejo. Vreme postaja vse bolj sončno in topleje.
Na veliko krajih že lepo cveti drevje in grmičevje
Kakšen cestni odsek je tudi v bolj 'žalostnem' stanju
Peljemo se čez jez Kružberk, ustavimo pa se na naslednjem vodnem zadrževalniku, Slezská Harta. Gre za enega največjih vodnih zadrževalnikov na Češkem. Zadrževalnika Slezská Harta in Kružberk uporabljajo za oskrbo Ostrave s pitno in tehnološko vodo. Poleg tega s pomočjo vode ustvarjajo električno energijo in blažijo morebitne poplave.
Jez Kružberk
Jez Slezská Harta
Od jezu nas do hotela loči le še dobre pol ure vožnje. V hotelu nas receptor je nestrpno pričakuje, saj smo to noč edini gosti. Po predhodnem dogovoru nam pripravijo tudi večerjo. Hotel je sicer tudi restavracija, ampak, ker ga obiskujemo izven sezone, kuhinja še ne obratuje. Glede na to, da smo edini gostje, pričakujemo le en meni, a nas natakar preseneti s pestro ponudbo jedi. Po večerji ga prosimo še za nekaj piv, nato pa se podružimo v družabni sobi. Večer nam ob pikadu, namiznem tenisu in namiznem nogometu mine tik-tak.
Zbudimo se po urniku, kakor vsak dan. Ko se eni odpravljamo na zajtrk, drugi že skačejo okrog motorjev. Le kaj se dogaja? Stopimo ven in šok. Čez noč se je tako ohladilo, da so nam motorji pomrznili.
Vsi poskusimo oživeti naše jeklene konjičke, da se prepričamo, da nam ni šel kakšen akumulator. Vsem nam uspe, le Jožetov in Stankin nam povzroča težave. Ironično je to, da je ravno njima tudi lani pod Stelviom obstal motor. Pošalim se, da ju naslednjič vzamem s sabo le, če do takrat kupita zanesljivejši motor. Seveda je to samo hec, njiju vzamem s sabo vedno in povsod. Pa ni pomembno kakšne motorje imajo ljudje, važno, da se imamo fino. Z boosterjem in vžigalnimi kabli nam le uspe oživeti še ta motor in po zajtrku se lahko odpravimo na pot. Ko se pakiramo na motorje, celo prileti kakšna snežinka. Po štartu se po na novo asfaltirani cesti povzpnemo na Červenohorské sedlo.
Cesta, kot bi se peljal po Pokljuki
Na vrhu se ustavimo, se malo pretegnemo in nekaj spijemo.
Ko želimo speljati, nam jo spet zagode Jožetov motor. Očitno je bil mraz prehud za akumulator in smo kar začeli z iskanjem motorističnih trgovin kje bi ga spotoma lahko kupili.
'Temeljni postopki oživljanja'
Ko zavijemo na naslednji prelaz, zapeljemo v snežni metež. Soglasno sprejmemo odločitev, da ta prelaz izpustimo.
Na tank torbi so že vidne snežinke
Traso prilagodimo vremenskim razmeram in tako naslednji postanek opravimo pri dvorcu Moravska Trebova. Gre za enega najznamenitejših renesančnih spomenikov osrednje Evrope.
Poleg dvorca je tudi park zasajen s češnjami, ki ravno cvetijo - čudovito!
Po tej pavzi se od nas odcepi Matevž, ki na drugo stran Brna gre po nov akumulator. Na dirkališču v Brnu ga ne čakamo dolgo.
Pomladne barve na poti proti dirkališču
Nas je že ujel
Ta dan imajo dirkališče zakupljeno lastniki Porschejev, mi pa njihovo vožnjo lahko opazujemo le izza ograje. Pa vendar smo veseli, da smo se ustavili.
Hkrati ob postanku naši fantje še zamenjajo Jožetov akumulator.
Iz Brna do hotela v simpatičnem mestecu Havličkuv Brod pičimo kar direkt. Pri hotelu parkiramo, se razpakiramo, stuširamo in odpravimo v mesto.
Tam pročelja zgradb skoraj malo spominjajo na kakšen divji zahod.
Na večerjo zavijemo v pivnico Kozlovna. Nič bat, nismo samo pili, ampak tudi jedli. Imajo zares okusne hamburgerje.
Jutranja rutina poteka brez posebnosti in obeta se nam lep, sončen in nekoliko toplejši dan.
Zelena, a monotona pokrajina
Prvič se ustavimo pri kostnici Sedlec. Njena notranjost je takorekoč dekorirana s človeškimi kostmi. Na sredini prostora visi lestenec, ki sestoji iz vseh človeških kosti, do njega pa so pod stropom speljane girlande iz lobanj. V vseh štirih kotičkih kapele stojijo zvonasto oblikovane gomile iz kosti. Uporabljene naj bi bile kosti 40.000 do 70.000 ljudi, ki so umrli v času, ko je kosila črna smrt. Trupla so bila sprva pokopana na tamkajšnjem pokopališču, nato so bila konec 15. stoletja zaradi prostorske stiske premaknjena v kapelo. Ta je že prej služila kot množično grobišče. Po letu 1511 so čiščenje in aranžiranje kosti zaupali napol slepim menihom. Kapela je uvrščena na seznam Unescove svetovne dediščine, je ena najbolj obiskanih znamenitosti na Češkem, vsako leto pa jo obišče več kot 200.000 ljudi. V kostnici je prepovedano fotografiranje, zato prilagam fotografijo s spleta.
Vir: https://www.viator.com/Prague-attractions/Sedlec-Ossuary/overview/d462-a22657
Vir: https://www.virtuoso.com/travel/luxury-tours/15205019/kutna-hora-and-sedlec-ossuary-trip
Po prizorih v kapeli si moramo malo zbistriti um, zato v najbližjem lokalu spijemo še kavo in že smo nazaj na cesti. Usmerimo se proti severu, natančneje proti pokrajini Česky raj. Eden od najbolj prepoznavnih elementov te pokrajine je peščenjak, iz katerega so zgrajena številna okoliška mesta. Številne izjemne naravne skalne tvorbe so izoblikovali erozija vetra, vode, zmrzali in človek. Najznamenitejše so Prachovske skaly, katere obiščemo tudi mi. Stare naj bi bile okoli 60 milijonov let, pod njimi je bilo posnetih tudi več prizorov v televizijskih oddajah in filmih.
'Stairway to heaven'
Nedaleč stran od tega naravnega fenomena pa stoji dvorec Mnichovo Hradište. Dvorec je bil zgrajen v obdobju renesanse, pozneje pa prenovljen še v baroku, tako so na njem vidni elementi obeh obdobij.
Od tod nas zopet loči le kratka vožnja do naše naslednje interesne točke. To je sedež motokluba Pekelne Doly, ki ga večina že pozna z videoposnetkov, ki krožijo po socialnih omrežjih. To je jama v katero se človek zapelje kar z motorjem, ob vrhuncu sezone pa so notri postavljene tudi mize in stoli. Takorekoč se do mize v jami pripelješ z motorjem, naročiti pa je možno tako pijačo, kot tudi hrano. Jame so s svojimi 3500 kvadratnimi metri največje peščenjakovo podzemlje v Evropi. V jami je konstantna temperatura 12°C, kar je idealna osvežitev, če se tja odpravite poleti. Pozimi so prostori zaprti, spomladi in jeseni so odprti le za vikende, poleti pa vsak dan. Mi smo se tam oglasili tik pred prvim vikend odprtjem in praviloma nas bi mogla pričakati zapahnjena vrata. Ampak mi smo si na vso moč želeli to pogledati, zato sem predsedniku pisala že nekaj mesecev pred našim prihodom. Pričakali so nas z odprtimi rokami, odprtimi vrati, ter odprto kuhinjo. Vsi smo bili navdušeni nad brezalkoholnim pivom, ki ga točijo iz soda. Očitno se zavedajo problematike alkohola med motoristi. Spijemo to brezalkoholno pivo, kuhar pa nam pripravi sveže dunajske zrezke. Od samega navdušenja pokupimo tudi njihove nalepke in našitke.
S polnimi želodčki se kar težko zopet posedemo na motorje in odvozimo še zadnjo etapo do hotela v Pragi. Tam se raztovorimo in, seveda, odpravimo na pivo.
To jutro nam za spremembo od prejšnjih ni bilo treba pakirati prtljage na motorje. Tokrat nas čaka ‘športni dan’ po Pragi. Vsem nam kar prija, da malo razbijemo vsakdanjo rutino motoriranja. Za povrh pa je Praga resnično zanimiva za nas turiste. Že med zajtrkom na telefonu poklikam vozovnice za podzemno za vso skupino. S tem nam na vhodu v podzemno prihranim čas. Kot prvi ogled izberemo nam najbolj oddaljeno destinacijo. Ogledamo si svet meduz, ki je vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov zaradi največjega sferičnega akvarija na svetu. Poleg tega lahko vidimo 38 akvarijev, v njih pa občudujemo preko 30 vrst meduz.
Največji sferični akvarij
Miza v baru pa izgleda takole
Nato sedemo zopet na podzemno, naša naslednja postojanka pa je Praški grad. Nakupimo kar vstopnice s katerimi lahko stopimo na zlato ulico, stolnico svetega Vida, baziliko svetega Jurija in vse ostalo, kar sodi zraven.
Praški grad
Stolnica svetega Vida
Bazilika svetega Jurija
Natrpana zlata uličica, kjer se vrstijo muzejske zbirke viteške opreme, mučilnih naprav, ter domačih obrti
Stara kraljeva palača
Razgled proti centru
Po ozki tlakovani ulici se nato spustimo proti Vltavi. Med potjo se ustavimo tudi v neki pivnici, kjer prevedrimo majhno dežno ploho.
Po poti vidimo tudi Lennonov zid in pa John Lennon Pub.
Prehodimo seveda tudi Karlov most, ki nam nudi čudovit razgled na Praški grad.
Nedaleč stran, na glavnem trgu, lahko vidimo tudi praško astronomsko uro.
Astronomska ura in glavni trg
Nekaj korakov naprej obiščemo muzej voščenih lutk Madame Tussauds. Fotografiramo se lahko z Bruceom Willisom, Freddiem Mercuryjem, Julio Roberts in mnogimi drugimi.
Po tem obisku postanemo že konkretno lačni, zato zavijemo v bližnjo restavracijo, da se okrepčamo. Zopet imamo super tajming, saj med našim kosilom prične deževati. Ker se nam nikamor ne mudi, v restavraciji obsedimo kar kakšno uro, seveda si naročimo tudi kavico. Po kosilu si ogledamo še Sex Machines Museum v katerem nam krohotanja ne manjka.
Z Matevžem in Mihom pa prebudimo otroka v sebi in obiščemo še Lego muzej.
Dan nam mine kot bi mignil, v hotel pa se vrnemo polni lepih vtisov. Za jutranji odhod spakiramo že kar danes, potem pa popadamo v postelje in si naberemo novih moči še za zadnji dve etapi našega potovanja.
Po zajtrku smo spet hitro nazaj v sedlu. Praškega prometnega vrveža se ognemo tako, da za vožnjo okoli mesta uporabimo obvoznico.
Čez cca. 30 kilometrov prispemo do gradu Karlštejn. To je eden najznamenitejših in najbolj obiskanih gradov na Češkem, seveda takoj za Praškim gradom. Zgrajen je bil leta 1348 v gotskem stilu. Parkirati moramo na plačljivem parkirišču ob glavni cesti, nato pa se nas večina peš odpravi na ogled gradu. Opremo in motorje nam ta čas pazita Matevž in Miha, saj se za ogled nista odločila. Med našim pešačenjem proti gradu prileti nekaj kapelj dežja in spomnimo se, da bi naša 'varnostnika' lahko vsaj opremo znosila pod streho, zato ju pokličemo. Vzpon na grad nas dodobra izmuči, saj je to kar kilometer in pol hoje v klanec, za povrh še v motoristični opremi. Na vrhu si zato privoščimo brezalkoholno pivo.
Pogled na grad iz daljave...
...in od blizu
Z gradu lepo vidimo dolino, na koncu nje pa tudi glavno cesto.
Po poti nazaj seveda kupimo tudi kakšen spominek, tik pred prihodom do parkirišča pa prične močno deževati, zato kar malo še povedrimo v tamkajšnji restavraciji. Naslednji postanek opravimo, ko moramo dotočiti gorivo.
Prečkanje Vltave
Čez dobro uro preživeto zopet na cesti, se ustavimo pri naslednjem znanem gradu - grad Hluboka. Matevž in Miha zopet počakata pri motociklih, mi pa se sprehodimo do gradu, pravzaprav dvorca. Stene notranjosti dvorca krasijo betonske ‘trofeje’ jelenov s pravimi rogovi, zunaj se lahko sprehodimo skozi urejen park, dvorca pa se drži tudi zimski vrt.
Počasi se poslavljamo od Češke, saj smo prispeli že na jug države. Čakata nas že zadnji večer in zadnja noč tega potovanja, preživimo pa ju v simpatičnem mestu Česky Krumlov. Mesto po arhitekturi in vzdušju precej spominja na našo Škofjo Loko.
No, kako se bomo zmenili?
Tako kot do sedaj na vsaki turi, tudi zdaj samo čakamo kje bomo srečali koga poznanega. In glej ga zlomka, zadnji večer pod hotelom ugledamo poznan motor - glej ga Konrada. Kdor možakarja pozna, dobro ve, da rad sede na motor z izgovorom: “grem samo po kruh” in tako prevozi pol Evrope. Tudi v Krumlovu pekarne ne najde, zato se s kolegom ta večer odpravita še do Prage. Mi se ponovno v miru razpakiramo. Naši kovčki so po teh nekaj dneh že precej razmetani. Se vidi, da bomo kmalu doma in se tako ne trudimo več z zlaganjem cunj. Zvečer sledi sprehod v mesto na pivo in večerjo. Komaj nam uspe najti restavracijo, ki ima še prostor za nas. Sicer s precejšnjim čakanjem le pridemo do zaslužene okusne večerje in zopet dan, poln vtisov, predebatiramo ob češkem pivu.
Čaka nas še zadnja etapa našega dopusta in sicer tranzit do domače gorenjske. Ta dan nimamo več v načrtu nobenih posebnih ogledov, ampak le varen prihod domov.
Še slovo od Vltave
Do meje z Avstrijo nas loči kake dobre pol ure vožnje, od tam do Linza pa ravno nekaj takega. Tam naredimo prvi postanek, nekaj malega prigriznemo in popijemo, dotočimo gorivo in gremo dalje. Takšne postanke, vendar brez točenja goriva, delamo kar vsako dobro uro. Ko v daljavi ugledam prvo gorovje, mi le to da popolnoma novo energijo.
Gore v daljavi
Vračamo se v domačo, gorato pokrajino in po nekaj urah vožnje, ter nekaj postankih, se parkiramo pri Marinšku. Tam pojemo še zadnjo skupno večerjo in se nasmejani razidemo.
Splošni vtisi s te ture? No, za prihodnjič vemo, da se v severne kraje ne odpravljamo več tako zgodaj spomladi. Lahko tudi potrdimo, da je Slovaška pokrajina precej bolj razgibana od Češke. Je pa Češka zato toliko bolj posejana s kulturnimi znamenitostmi in nam absolutno ni bilo žal za obisk tako ene, kot tudi druge. Ob tej priložnosti bi se rada najlepše zahvalila vsem prisotnim, ki so kljub vsem vremenskim nevšečnostim ostali pozitivni in nasmejani. Navsezadnje, vse to naredi takšno potovanje še toliko bolj avanturistično.
Okvirna trasa, z modro so označene nočitve