Romunija - avgust 2022
13 dni,
4000 kilometrov,
6 držav,
6 valut,
neskončno nepozabnih spominov
Nekaj let je že tlela želja po obisku Romunije in ogledu njenih znamenitosti, ter vožnji po njenih čudovitih cestah. Že pozimi sem tako pričela malo bolj raziskovati kaj bi si bilo še za ogledati, da resnično izkoristimo naš letni dopust, kot se spodobi. V veliko pomoč pri izbiri destinacij mi je bil tudi prijatelj Istvan iz Romunije, s katerim smo se spoznali lani, ko je bil na dopustu v Sloveniji. Prišla je pomlad in moje trase so bile dodobra dodelane, zdaj je bilo le še treba zbrati ekipo. Navdušenje nad idejo so tako pokazali Matevž, Miha, ter Zdenka z Alešem – vsi že stari prijatelji. Nastanitve sem rezervirala kaj kmalu, saj je bila v nekaterih krajih izbira glede na naše želje kar malo omejena. Predpogoji so bili: varno parkirišče za motorje, možen zajtrk v sklopu nastanitve, ter, kjer je šlo za bolj slikovita mesta, hotel v bližini samega centra. Čas je tekel, koledar se je obračal in naposled je le prišel 13. avgust, dan našega odhoda.
Sobota, 13. avgust
Od Gorenjske do Banjaluke – 380km
*** Spomenik Gordanu Ledereru *** Banjaluka ***
Že nekaj dni smo spremljali vremensko napoved in upali, da bomo s turo vsaj pričeli v lepem vremenu. Na to smo upali do zadnjega. A temu ni bilo tako, namreč v dežno opremo smo se oblekli že na avtocestnem počivališču Barje, kjer se je nama z Matevžem priključil Miha. Slovenijo prečkamo kar se da hitro, seveda po avtocesti. V Brežicah se za zbor z zajtrkom dogovorimo še z Zdenko in Alešem. Še poslednje dolivanje slovenskega goriva, nato pa proti Hrvaški čez mejni prehod Rigonce. Vseskozi po malo prši dež, ampak nič kritičnega. Zagreb prevozimo skozi sam center in, ker gre za soboto dopoldan, ves promet teče gladko in brez posebnosti. Dež kaj kmalu preneha in ozračje napolni soparna vročina, zato se hitro po prihodu na hitrejše regionalne ceste ustavimo na bencinskem servisu, ter slečemo dežno opremo. Pot nas vodi tudi skozi Petrinjo, kjer je, kot vemo, pred letom in pol, kraj opustošil uničujoč potres. Škode je še vedno ogromno in čutiti je, da se prebivalci še lep čas ne bodo mogli postaviti na noge.
Pripravljeni za na pot
Malo pred vstopom v Bosno in Hercegovino skrenemo desno z glavne ceste in se po kratkem vzponu znajdemo pri spominskem parku Gordanu Ledereru. Gordan je bil hrvaški fotograf in snemalec, katerega je na tem mestu, blizu vasice Čukur, 9. avgusta 1991, zadela krogla. Tisti čas je dokumentiral življenje vojakov med osamosvojitveno vojno. Napad bi preživel, če bi mu general avtoriziral helikopterski prevoz do bolnišnice, tako pa je umrl v avtu med prevozom tja. Mi smo ta park obiskali torej 4 dni po obletnici njegove smrti, o čemer so pričali tudi venci, ki so bili postavljeni pred spomenikom. Spomenik predstavlja fotografski objektiv, katerega leča je prestreljena.
Mejo prečkamo brez problemov, še čakati nam ni bilo treba prav dolgo. Skoraj celo pot čez Prijedor do Banjaluke zremo v nebo, pa se vendar kakšnih 20km pred hotelom odločimo ustaviti in obleči nazaj v dežno opremo. Zapeljemo skozi kratko, ampak močno nevihto s strelami. Pri hotelu se lahko raztovorimo brez, da bi nam težave povzročal dež. Na večerno pijačo se odpravimo na Banjalučki splav, katerega imamo direktno pod hotelom. Takrat pa PLJUSK, sodni dan. Dež naliva kot za stavo, za povrh vsega pa še ogabno piha. Presrečni, da smo se te nevihte na cesti izognili, se odpravimo še na obilno večerjo in zatem popadamo v svoje postelje.
Nedelja, 14. avgust
Od Banjaluke do Beograda – 350km
*** Etno selo Stanišići *** Beograd ***
Dokaj nenaspani se zbudimo precej zgodaj. Samo Vrbas je ločeval naš hotel od trdnjave Kastel, pred katero se je do jutranjih ur odvijala glasna zabava. Po startu je naš tranzit do Bijeljine potekal mirno in brez posebnosti. Kaj brez posebnosti, okoli Brčkega nam je bilo že konkretno dolgčas, naši motocikli pač niso narejeni za vožnjo po takšnih ravninah. Malo izven Bijeljine se ustavimo v znanem etno selu Stanišići. Že na samem parkirišču nam v oči pade ogromen pano na katerem sta fotografiji etno sela med poplavama v letih 2010 in 2014, v kotu panoja pa sta dve žalostni številki in sicer sredstva, ki jih je etno selu ob poplavah namenila država – ob prvih 150€, ob drugih pa celo 250€.
Pano o poplavah
Prvo se zapeljemo z miniaturnim turističnim vlakom. Ob vkrcavanju nanj je bila obilica smeha, saj je vlak v prvi vrsti namenjen otrokom, mar nismo to mi?
Vožnja z vlakcem
Sledi še sprehod po selu, pogledamo si barake, ter obe cerkvici.
Etno selo Stanišići
Zgolj 5 kilometrov naprej že prispemo na državno mejo s Srbijo, ki jo predstavlja reka Drina. Tam nastopi kakšno pol-urno čakanje na žgočem soncu. Avtomobilistom je treba plačati mostnino, nam pa tako samo pomahajo naprej do meje, tam nas popišejo in gremo čez. Skozi Šabac in Obrenovac nadaljujemo pot do Beograda. Nekajkrat se cesta približa Savi, kjer je na obeh bregovih moč videti hišice na vodi. Nastanjeni smo v hotelu bolj na obrobju Beograda, da bi bili bližje prijateljici Ani, a je žal dva dni pred našim prihodom dobila potrjeno okužbo s korono – sedaj imamo dober razlog, da gremo v bližnji prihodnosti ponovno vsaj do Beograda. V market skočimo po pivo, ki ga po večerji, ob igranju kart tudi spijemo.
Ponedeljek, 15. avgust
Od Beograda do Deve – 400km
*** Slap Bigar *** Grad Corvinilor v Hunedoari ***
Zjutraj vstanemo polni pričakovanj, saj ta dan končno vstopimo v Romunijo. Po zajtrku in pakiranju se odpeljemo proti centru Beograda. S cik-cakanjem po večpasovnici med avtomobili, trolami in tramvaji imamo kar malo dela. Ko se prebijemo skozi mesto, zapeljemo na hitro cesto. Sicer tekoč promet se v Pančevem naenkrat ustavi, zablokira. Nekaj časa stojimo v koloni in opazujemo kaj se dogaja, avtomobili zapeljujejo na nasprotni pas, obračajo, nekje v daljavi se vidi par policijskih avtomobilov. Trudimo se skrivati v senci kamionov, nakar se mimo nas pripelje domačin na motorju. “Pa šta čekate, hajde, gas” nam namigne, zakaj ne peljemo med kolonama večpasovnice. “Pa, malo smo široki” mu zavpijem nazaj v vsem tem ropotu in nakažem na naše stranske kovčke. “Niste niste, hajde, idemo” nam pomaha, da peljemo za njim. Previdno, a uspešno se prebijemo skozi kolono. Naposled je odkrijemo vzrok zastoja. V teh dneh so protestniki s traktorji zapirali ceste po Beogradu in okolici. Tako pridemo do dela, kjer je tudi za nas nemogoče se prebiti še med tistimi nekaj preostalimi kamioni, zato se odločimo splezati čez robnik, ki ločuje smerni vozišči. Robnik je kar visok, to lahko vidimo, ko opazujemo avtomobile, ki se tu čez kar konkretno zagugajo in večkrat tudi nasedejo. Z malo zaleta tudi nam vsem uspe skočiti čez. Čez poldrugo uro prispemo do meje z Romunijo, ki jo tudi dokaj hitro in brez kakršnih koli težav prečkamo. Poleg tega na meji pustimo eno uro, dobesedno. Smo ji rekli, da jo poberemo, ko se bomo vračali iz Romunije na Madžarsko. Romunija je namreč v drugem časovnem pasu in je tako eno uro pred nami. Že pred mejnim prehodom prevozimo kar nekaj revnejših krajev, v Romuniji pa tudi še kar nekaj kilometrov ni nič drugače. Naša naslednja postojanka je slap Bigar, ki se nahaja v nacionalnem parku Cheile Nerei-Beușnița, končno kraji z lepšimi in bolj zavitimi cestami. Bigar je bil do junija lani eden najbolj slikovitih slapov v Romuniji, a se je žal zaradi naravnih vzrokov njegova velika večina odlomila in padla v potok pod njim. Kako spektakularen slap je to bil, si lahko s pomočjo fotografij z interneta samo predstavljamo.
Slap pred kolapsom…
Vir: https://www.romaniajournal.ro/travel/bigar-waterfall-the-most-spectacular-cascade-in-the-world-located-exactly-where-the-45th-parallel-passes/
…in kar je od slapu ostalo
Vožnjo nadaljujemo proti severozahodu. Zopet se nekaj kisa vreme, zato se preventivno tudi oblečemo v dežno opremo. Očitno je tista ploha, ki smo jo opazovali med oblačenjem, vmes že spremenila smer, tako, da smo se oblačili zaman. Le nekaj kilometrov pred našim hotelom se nahaja najlepši grad v Romuniji, poleg tega se šteje med 7 čudes Romunije, in tudi eden najlepših gradov v Evropi. To je grad Corvinilor v Hunedoari. Tja prispemo okoli 7. ure zvečer in se zaradi tega tudi izognemo množici, ki sicer dnevno dere v ta grad. Trenutek, ko še zadnji večerni sončni žarki obsijejo grad je treba resnično izkoristiti do konca. Kdor je želel, si je ogledal še razstavo mučilnih naprav, za ogled notranjosti gradu pa se zaradi pozne ure nismo odločili. Mogoče bomo prihodnjič imeli boljšo priložnost. Sicer naj bi grad imel okoli 50 sob opremljenih s srednjeveškim pohištvom in dekoracijo.
Grad Corvinilor v Hunedoari
Med vožnjo skozi Hunedoaro opazujemo ogromne ciganske hiše z bogatimi strehami, ograjami in žlebovi. Od obračanja glav se nam tako že skoraj malo vrti, saj se tega bogastva kar ne moremo nagledati, Romunija je resnično država kontrastov. V penzion prispemo pozno, a nas gostiteljica pričaka z odprtimi rokami. Niti se dobro ne ustavimo na dvorišču, že lastnica priteče iz hiše, ter nam hiti odpirati vrata ograjenega dela dvorišča, nas prešteje in za nekaj minut izgine. Seveda, le s kakšnim namenom nas je štela, kajne? Kmalu nas postreže s palinko, njihovo žgano pijačo.
Čas za palinko
Žal se ne uspemo kaj dosti pogovoriti z gospo, saj govori le romunsko. Zvečer samo za nas skuha še okusno večerjo in nas postreže s pivom.
Torek, 16. avgust
Od Deve do Sibiu – 290km
*** Salina Turda *** Sibiu ***
Med zajtrkom se zaradi malo slabše vremenske napovedi odločimo, da plan malo spremenimo. Tako jo po avtocesti mahnemo do rudnika soli v Turdi. Tam poiščemo parkirišče in večino opreme potlačimo v kovčke, ali priklenemo na motocikle in zaščitimo pred morebitnim dežjem, saj so se obetale pogostejše krajevne plohe. Postavimo se v ne predolgo vrsto za nakup vstopnic za v rudnik. Stopimo po hodniku proti rudniku, sledi še spust po stopnicah in kmalu se pred in pod nami odpre ogromna podzemna dvorana, osvetljena z okrasnimi lučmi. Postavimo se v vrsto za spust z dvigalom, vmes pa občudujemo kaj vse ponuja rudnik. Ko le pridemo na vrsto za dvigalo in se spustimo v globino, tam vidimo mini golf, biljard, namizni tenis, panoramsko kolo in še kaj bi se našlo. Pobliže lahko vidimo tudi Terezin rudnik, spodnji in najstarejši del rudnika, ki si ga turisti lahko ogledajo tudi s čolna. Po ogledu vsega in nakupu ‘zasoljenih’ spominkov odidemo nazaj na površje.
Pogled na rudnik iz čakalne vrste na dvigalo
Terezin rudnik
Zanimivi vzorci na stropu rudnika
Stene rudnika pa so takole prekrite s solnimi kristali
Del plohe z dežjem nas je med obiskom rudnika že obšel, ampak, ker kaže še na drugi del plohe in, ker imamo časa še dovolj, se posedemo v restavracijo nedaleč stran od rudnika in si privoščimo kosilo. Po kosilu ponovno zapeljemo na avtocesto in po približno dveh urah vožnje prispemo do hotela v Sibiu. Na hitro se razpakiramo in stuširamo, nato pa se odpravimo na prijeten sprehod do starega mestnega jedra. Skoraj na vsakem koraku je možno kupiti sladoled, sem ter tja pa tudi sladkorno peno ali pečeno koruzo. Odidemo do velikega trga, si tam ogledamo stojnice in cerkev, malo naprej pa še znamenit in slikovit Most lažnivcev. Gre za prvi litoželezni most v jugovzhodni Evropi, svoje ime pa je dobil po legendi po kateri naj bi se v trenutku, ko na most stopi lažnivec, le-ta porušil.
Glavni trg v Sibiu
Most lažnivcev
Med sprehodom po mestu si privoščimo še kürtőskalács, priljubljeno madžarsko-romunsko ulično poslastico. Pred odhodom nazaj proti hotelu sedemo še v eno od uličnih restavracij, kjer povečerjamo in nazdravimo na še en uspešen dan.
Sreda, 17. avgust
Od Sibiu do Râmnicu Vâlcea – 240km
*** Jezero Oașa *** Transalpina – DN67C *** Casuta răsturnată ***
Z navdušenjem vstanemo, pozajtrkujemo, spakiramo in se odpeljemo preko Dobre proti Transalpini, eni od dveh najbolj opevanih gorskih cest v Romuniji.
Nekaj dejstev: Transalpina, oziroma DN67C se prične na okoli 300m.n.v. v kraju Sebeş, se v svojih 148 kilometrih (mi smo prevozili 111km) z nenehnim dvigovanjem in spuščanjem povzpne do prelaza Urdele, katerega najvišja točka je 2145m.n.v., ter na koncu ponovno spusti na 350m.n.v v kraju Novaci. Gre za najvišjo asfaltirano cesto v Romuniji, ki je bila skoraj v celoti na novo asfaltirana leta 2017.
Cesta prek Dobre je ena od stranskih cest, zato je na nekaj mestih bolj slabo vzdrževana, skalni podori in pa posedene obcestne ograje pa pričajo o neurju, ki je deželo prizadelo najverjetneje nedavno pred našim prihodom. Ko pa zavijemo na glavno cesto DN67C pa se situacija popolnoma spremeni. Pred nami se na navigaciji riše zavoj za zavojem, vseskozi pa vozimo po odličnem, dokaj novem asfaltu. Z užitkom se prepustimo ritmu, ki ga narekuje ta fenomenalna cesta in kmalu peljemo mimo prvega jezera, Tău Bistra. Po teh zavojih si predvsem z Mihom dava duška, prijatelje počakava na naslednjem jezeru Oașa. Še dobro, da nosimo čelade, sicer bi se smejali okoli in okoli glave. Na jezu se ustavimo, se malo razgledamo in rečemo kakšno z ostalimi motoristi, ki so pripotovali s cele Evrope. Jez se nahaja na 1259 metrih nadmorske višine.
Stojnice ob jezeru Oașa
Sledi manjši spust v dolino Lotrului, ki jo tako rekoč le prečimo in se ponovno pričnemo vzpenjati, tokrat proti samem vrhu Transalpine. Narava tukaj je dih jemajoča, skoraj bi jo lahko primerjal s televizijskim prenosom iz kakšnega ameriškega nacionalnega parka. Neokrnjena narava po kateri le tiho vijuga rumeno-črtana cesta.
Neverjetno gosto poraščena pokrajina
Sem ter tja moramo počakati, da cesto prečka kakšna čreda ovac, osli, ali psi, ki so žal v večini primerov v izredno žalostnem stanju. Težko je opredeliti, ali gre za pastirske, ali potepuške pse.
S katerim nadaljevati pot?
Pobiralec cestnine
Malo pod vrhom prelaza naredimo pavzo, pokupimo nekaj spominkov in za malico zmažemo langaš, ki je bil obilno premazan s kislo smetano, domačim sirom in česnom. Med malico si ogledujemo okoliške hribe, ki so zelo popularni tudi med offroaderji.
Takorekoč cela vasica grajena iz stojnic s spominki
Praktično neprepoznavna tabla
Sledi manjši spusti in zopet vzpon, tokrat na najvišji vrh, na Pasul Urdele. Do tja vodijo serpentine, ki so največkrat prikazane na fotografijah Transalpine. Čez sam vrh pelje dokaj ravna cesta, imamo pa cel čas občutek, kot, da se vozimo po samih oblakih, tako visoko smo.
Tik pod vrhom v strmem pobočju se pase čreda ovac
Prelaz Urdele
Za cesto je pastir, po cesti pa se sprehaja zanemarjen pes. Oči je treba venomer imeti na pecljih
Še spust skozi smučarsko naselje Rânca, postanek za par fotografij proti dolini in že smo kmalu na dnu, na ravnini.
Pogled na Rânco
Pogled proti dolini
Ekipa z našimi jeklenimi konjički
Zavijemo levo proti Râmnicu Vâlcea in vmes še malo skrenemo s poti, da si pogledamo hišo obrnjeno na glavo Casuta răsturnată. Tamkajšnji možakar bi nam rad povedal kaj več o sami zgradbi, pa žal ne govori angleško. Govori sicer italijansko, to vsaj malo bolj razumemo kot romunsko, zraven pa si pomagamo še s pantomimo. Skratka, koncept prekucnjene hiše je oblikovalo in realiziralo 28 ljudi.
Narobe svet v hišici
Na glavo je obrnjena tako hiša…
…kot nadstrešek z avtomobilom…
…in celo psi s pasjo uto vred
Le 300m stran se nahaja še Pădurea Colorată, to je del gozda, kjer je 30 prostovoljcev pobarvalo debla dreves z raznimi, seveda neškodljivimi barvami. Namen projekta je ozavestiti ljudi o problematiki sekanja in uničevanja gozdov.
Pădurea Colorată
Od tod nas čaka le še dobra ura vožnje do našega hotela. Tudi tokrat se odpravimo na večerni sprehod v mesto, si privoščimo večerjo in seveda zasluženo pivo.
Četrtek, 18. avgust
Od Râmnicu Vâlcea do Brașova – 250km
*** Jezero Vidraru *** Transfăgărășan *** Utrdba Făgărașului *** Brașov ***
Po jutranji rutini se v prometnem vrvežu odpeljemo do Curtea de Argeș, ki je tako rekoč vznožje ceste Transfăgărășan, druge od dveh najbolj opevanih cest v Romuniji.
Nekaj dejstev: Transfăgărășan, oziroma DN7C je za Transalpino drugi najvišji asfaltiran prelaz v Romuniji. Celotna cesta je dolga 150 kilometrov (od tega smo mi prevozili 120km). Najvišjo točko predstavlja tunel, ki vodi skozi vrh gore na višini 2042m.n.v. Ta isti predor pa je s svojimi 884 metri hkrati tudi najdaljši cestni predor v Romuniji. Leta 2009 je Jeremy Clarkson v oddaji Top Gear trdil, da je to ‘najboljša cesta na svetu’, a mi osebno bi ta naziv v tem primeru raje pripisali Transalpini.
Od Curtee de Argeș sledi še nekaj vasic, nato pa se cesta prične vzpenjati. Promet zaradi turizma postaja vse bolj zgoščen, naenkrat pa se nepričakovano ustavi. Kaj se dogaja? Jaz se ustavim tik za avtomobilom, Matevž se uspe prebiti naprej, trenutek za tem pa mi po komunikaciji kot kakšen majhen otrok zavpije: “MEDO JE NA CESTI!” Seveda, promet se je ustavil, ker je vsak želel fotografirati in hraniti medveda. Žal so turisti pričeli iz avtomobilov metati kruh, s tem pa so se medvedi na tej cesti že dodobra udomačili. Na drugi strani ceste sta se sprehajali dve mladenki. V nekem trenutku se medved odloči steči proti njima. Si kar predstavljamo kako jima je srce padlo v hlače od strahu. Na srečo je v situacijo posegel vodnik avtomobila, ki se je obesil na hupo in zavil proti medvedu, ter ga s tem spodil stran. Dobro, da sem pravočasno vklopila GoPro in vse skupaj posnela, sicer nam najverjetneje nihče ne bi verjel.
Medved številka 1
Kmalu zatem prispemo do prve znamenitosti na tej cesti, do jeza Vidraru. Tukaj je vladal prometni kaos, zato se le na hitro ustavimo, naredimo nekaj požirkov vode, ki jo imamo vedno s seboj, nato pa peljemo naprej.
Jezero Vidraru
Razgibana cesta se ob jezeru vije kar kakšnih 25 kilometrov. Lahko rečemo, da asfalt postaja vse slabši in bolj luknjast. Glede na opevanost te ceste, bi človek pričakoval kaj boljšega. Vsak po svoje vijuga med luknjami, dinamična vožnja je tukaj skoraj nemogoča.
Luknjasta cesta
Na neki točki na ravnem odseku ceste se pred menoj le z desnim smernikom ustavi kombi turistov. Ker ni nikjer nikogar, ga previdno obvozim, a glej ga zlomka, ko sem ob njem, mimo mene po zraku švigne kos kruha. Komaj dojamem kaj se je zgodilo, že na levi strani ceste vidim kako se čez ograjo kobaca spet medved.
Južna stran prelaza
Naposled po parih serpentinah le prispemo do vrha, zapeljemo skozi tunel, na drugi strani pa prometni kolaps. Vse je obstalo, ker so vsi čakali, da lahko zapeljejo na plačljivo parkirišče. Tja se prebijemo tudi mi, parkiramo in odidemo do jezera Bâlea, nato pa še do vrha od koder se vidi najbolj znan cestni odsek Romunije. Vreme kljub oblačnosti drži, dež nas ta dan, kot tudi druge dni ne spremlja, le radarsko sliko padavin je treba spremljati, ker se občasno kje pojavi kakšna kratkotrajna krajevna ploha.
Jezero Bâlea na vrhu prelaza
Znamenite serpentine na severni strani
Pričnemo se spuščati, na nasprotnem pasu se vije dolga kolona vozil, ki čakajo za parkiranje na vrhu. Četrtek je in ne moremo si misliti kakšna gneča je tukaj ob vikendih. Tudi mi vozimo v koloni, ki se na srečo pelje relativno dinamično.
Vsepovsod kolona
Ampak v nekem trenutku spet obstanemo, seveda, spet medvedi. Tokrat nas izza obcestne ograje opazuje medvedka z mladičem. Medvedka popolnoma miroljubno sedi za ograjo kot kakšen pijanček za šankom in čaka kdaj ji bo kdo vrgel kaj hrane.
Medveda številka 2 in 3
Malo naprej se nam odpre pogled proti slapu Bâlea, za njim pa še zadnjič lahko pogledamo proti samem vrhu. V dolino se spustimo hitro, v stranskih ogledalih pa opazujemo kako se nebo nad gorami za nami zapira. Resnično smo izbrali dober čas za obisk. Odpre se prostrana ravnina s hitro regionalno cesto.
Živ dolgčas
Preseneča nas vozniška kultura v Romuniji, avtomobili se tudi ob hitri vožnji hitro na svojem pasu pomaknejo ob rob, včasih celo peljejo po bankini, da bi jih mi lažje prehiteli.
Naprimer takole
V mestu Făgăraş na semaforju pogledam po obrazih naših prijateljev, eden izgleda bolj zdolgočasen kot drugi, zato naredimo postanek pri tamkajšnji utrdbi.
Nekdo je zmatran
Utrdba Făgărașului
Malo se pretegnemo, kaj popijemo, prigriznemo in že smo nazaj v sedlih motociklov. Sledi le še enourna vožnja do Brașova.
Nekatere cerkve so resnično edinstvene
Hotel na ‘Dolgi ulici’ najdemo brez težav. Na recepciji opravimo check-in in se dogovorimo za taxi, ki nas bo zapeljal do centra. Brașov nas popolnoma očara, vzdušje v centru je fenomenalno. Ogledamo si Biserico Neagra – črno cerkev. Cerkev je počrnela zaradi onesnaženost zraka po industrializaciji mesta v 19. stoletju.
Biserica Neagra
Nedaleč stran leži tudi Strada Sforii. S širino 111cm velja za eno najožjih ulic na svetu, tretjo najožjo v Evropi, absolutno pa najožjo ulico v Romuniji. Po legendi naj bi se v to ulico hodili skrivati pari, katerih starši tega niso odobravali, dandanes pa naj bi par, ki se v tej ulici poljubi, ostal skupaj celo življenje.
Strada Sforii
Na glavnem trgu ravno poteka koncert glasbenika, za katerega bi lahko rekli, da je nekaj med našim Smolarjem in Mlakarjem, skratka zanimivo, a za nas nerazumljivo, ker poje v Romunščini.
Fenomenalno koncertno vzdušje, v ozadju pa zopet Biserica Neagra
Na eni od ulic izberemo restavracijo kjer povečerjamo in spijemo pivo. Med hojo nazaj proti hotelu naletimo še na ulična umetnika, ki s plesom in govorjenjem naredita cel šov in nas nasmejeta do solz.
Fotoaparat vsem njunim vrtljajem enostavno ni mogel slediti
Petek, 19. avgust
Od Brașova do Băile Tușnad – 200km
*** Libearty Bear Sanctuary Zarnesti *** Grad Bran ***
Končno napoči tudi dan, ko se za srečanje in vožnjo dogovorimo s prijateljem Istvánom iz Târgu Mureş. O našem srečanju napišem več pozneje, saj se nam pridruži šele popoldan.
Po zajtrku, oziroma že med zajtrkom imamo najprej malo logistične stiske, saj je parkirišče pri hotelu majhno, gostov z avtomobili pa veliko. Od Brașova se poslovimo s krasno vijugasto cesto proti zimskem letovišču Poiana Brașov. Vmes se nam odpre tudi panoramski pogled na mesto.
Brașov v jutranji meglici
Spustimo se v Râșnov in kaj kmalu skrenemo z glavne ceste desno na makadamsko pot, ki po kakšnih 3 kilometrih lepega utrjenega makadama pripelje do zavetišča za medvede.
O zavetišču: Libearty Bear Sanctuary je največje zavetišče za rjave medvede na svetu, ustanovljeno leta 2005. Zgodba zavetišča se je sicer začela z reševanjem psov, ampak čez čas se je ustanoviteljice Cristine Lapis dotaknila zgodba medvedke Maye, ki je takrat životarila v nevzdržnih razmerah v majhni kletki blizu gradu Bran. Odločena je bila, da ji mora pomagati in prišla je ideja, da prične še z reševanjem medvedov. Žal Maya odprtja tega dela zavetišča ni doživela. Tako so na tej lokaciji ogradili 69 hektarov gozda kjer trenutno skrbijo za 118 medvedov. Živali tudi sterilizirajo, saj namen zavetišča ni njihovo razmnoževanje. V ločenih ogradah imajo tudi nekaj volkov, srnjadi, jelenjadi, najnovejša pridobitev pa je tudi ribnik z želvami. Vse živali so rešene iz nevzdržnih razmer, kot so cirkusi, razne turistične atrakcije, kot maskote, iz premajhnih živalskih vrtov in drugo, pripeljane pa so praktično iz cele Evrope. Na drugi lokaciji pa zavetišče skrbi tudi za zapuščene domače živali, kot so psi, mačke, konji, krave,…
Mayi v spomin
Medvede rešujejo iz nevzdržnih razmer
Vstopnice za obisk zavetišča smo kupili kakšen teden pred našim prihodom, ker je število obiskovalcev omejeno. Med ogledom smo izvedeli veliko o njihovih oskrbovancih, iz kje izhajajo in kako pri njih živijo. Veliko živali so morali nazaj privaditi kako se zopet obnašati kot živali. Mi smo tako videli okrog 30 medvedov, vmes pa smo bili priča tudi hranjenju, ko je bilo na enem mestu okrog 20 medvedov. Osebju, ki je zavetišče ustanovilo in zanj skrbi, lahko rečemo samo kapo dol.
Hranjenje medvedov
Le 25-minutna vožnja nas še loči od gradu Bran, najbolj znanega gradu v Romuniji.
O gradu: Kot vemo, naj bi bil grad Bran najbolj znan po grofu Drakuli. Veliko ljudi zmotno misli, da je to celo njegova ‘rojstna hiša’. Ampak grof Drakula je le literarni lik romana pisatelja Brama Stokerja. Prva povezava gradu iz romana in dejanskega gradu Bran je ta, da je ta grad edini, ki ustreza opisu v romanu, namreč stoji na skali visoko nad reko. Druga povezava tukaj je Vlad Tepeș, znan tudi pod imenom Vlad Dracul (to ime je dobil že njegov oče, ko je bil sprejet v Red zmaja, med drugim pa je Dracul tudi ime hudičevega sina), ali Vlad the Impaler (Vlad Natikalec). Bil je Vlaški vladar, ki je bil v svojem življenju le nekaj tednov zaprt na gradu Bran, vladal pa tam ni nikoli. Ime Natikalec je dobil po svojem surovem načinu usmrčevanja z natikanjem na kol. Taka smrt je trajala lahko tudi po več dni. Stoker je za pisanje romana preučeval Transilvansko mitologijo in zgodovino, ter tako kot navdih za krvoželjni lik izbral Vlada Tepeșa. Šele leta 1920, ko na prestol pride kraljica Maria, se grad preuredi in olepotiči kot kraljevo rezidenco. Do takrat je bila to le surova trdnjava. Grad ima 4 nadstropja, 57 soban in atrijsko dvorišče.
Praktično celoten grad si je možno ogledati kot posameznik, ali pa v okviru vodenega ogleda.Pa da omenim kakšno srečo pri gradu Bran smo imeli mi. Tik po tem, ko z našimi 4 motocikli zasedemo še zadnje parkirno mesto in nam tamkajšnji redar ponudi, da k njemu v hišico zložimo vso našo opremo, se odpravimo do ulice, ki vodi proti gradu. Ni minilo 5 minut kar si na ulici ogledujemo stojnice, ko do Matevža pristopi ženska in ga sprašuje, če govorimo angleško. Ponudi nam voden ogled gradu, pri sebi pa ima že karte za ogled, torej nam ni treba čakati v dolgi vrsti, ki se vije do blagajne. Za ceno 23€ po osebi seveda ponudbe ne zavrnemo. Tako si pod vodstvom vodičke ogledamo grad, izvemo dejansko zgodbo o Vladu, o kraljici Marii in princesi Ileani in še več. Po ogledu si na trgu privoščimo še palačinke, nakupimo spominke in odidemo nazaj do motociklov.
Samo od daleč je možno v objektiv ujeti grad kot celoto, sicer je dobro skrit med drevesi
Postopek po katerem je Vlad natikal ljudi na kol
Notranjost gradu
Zapletenost hodnikov in soban
Peljemo zopet proti Râșnovu in tokrat na hribu zagledamo tudi tamkajšnjo trdnjavo. Prevozimo še manjši prelaz in se s težavo vključimo na glavno cesto, ki povezuje Brașov in Bukarešto. Promet na našem smernem vozišču praktično stoji, ker je petek popoldan in narod dere v Bukarešto. Nekaj časa se skozi promet še prebijamo, ker je v načrtu še ogled 20 kilometrov oddaljenega gradu Peleș. Po nekaj kilometrih obupamo in obrnemo, v obratni smeri pa je promet redek in hiter. Vseskozi našo lokacijo na Googlu spremlja István, da se slučajno ne zgrešimo. Po našem obračanju ga tudi hitro pokličem, saj smo nekako predvideli, da se dobimo pri Peleșu in ne želimo, da bi se srečali, ko se on tudi ravno prebija skozi kolono. Klic mi prekine, zatorej postanem bolj pozorna na promet nasproti, najbrž je že v bližini. In res v daljavi opazimo motorista, ki nam že od daleč žmiga in maha tako močno, da skoraj pade z motorja. Počakamo, se objamemo in poklepetamo na naslednji bencinski črpalki. Odločimo se, da do nastanitve v Băile Tușnad pičimo kar direktno. Tam se na parkirišču v klancu s težavo parkiramo in prevzamemo sobe. István nam razloži, da smo prispeli v okrožje Harghite, v deželo Seklerjev. Seklerji so madžarski narod, ki prebiva v Romuniji in predstavlja kar 90% prebivalstva v tem okrožju. Imajo značilne izrezljane lesene vhode na svoja dvorišča. V to pokrajino tudi država ne želi vlagati denarja, zato nimajo avtoceste. Zato tja vlaga in gradi kar Madžarska. Za večerjo lahko naročimo okusne tradicionalne madžarske jedi – jaz izberem ‘borzosko’, to je ‘kodrasto’ ocvrt svinjski zrezek s prelivom iz kisle smetane in česna. Poleg spijemo tudi kakšno lokalno pivo in pa seveda palinko.
Seklerji še vedno svoje hiše radi opremljajo z lesenim pohištvom
Sobota, 20. avgust
Od Băile Tușnad do Ciumani – 210km
***Jezero Svete Ane *** Mini Transilvania Park ***
István nas že večer prej pripravi, da odrine že zgodaj, saj mora še po opravkih in po sopotnico. Tako pozajtrkujemo sami, spakiramo svoje stvari, ter se odpeljemo do pol ure oddaljenega jezera Svete Ane, edinega kraterskega jezera v Romuniji. Parkirati moramo višje, ter se potem peš spustiti do samega jezera še kakšna dva kilometra. Edini vodni vir jezera so padavine, zato se vodna gladina iz leta v leto manjša in kaj kmalu čaka jezero enaka usoda kot sosednje jezero Mohos – to je namreč že precej izsušeno in skoraj povsem preraščeno z močvirskim rastlinjem.
Jezero Svete Ane
Vsepovsod je moč videti table, da vstopamo v deželo medvedov, ponekod so zapisana tudi navodila kako ob srečanju z njim tudi odreagirati.
Pozor, območje medvedov
Jezero si ogledamo, prisopihamo nazaj do parkirišča in se slišimo z Istvánom. Na isti cesti, ki nas je tudi pripeljala do jezera, zopet srečamo dva medveda, ki turiste prosita za hrano.
Medved številka 4
Kaj kmalu speljemo in jo mahnemo do naslednje bencinske črpalke, malo naprej pa nas ob cesti spet počaka István s svojo sopotnico. Prvo nas odpelje do prijateljeve slaščičarne z odličnimi domačimi sladicami v kraju Odorheiu Secuiesc.
Kar težko se je odločiti kaj naročiti
Nedaleč stran si ogledamo še Mini Transilvania Park. Gre za podobno zadevo kakor je Minimundus v Celovcu, s to razliko, da so tukaj razstavljene samo makete Transilvanskih gradov, dvorcev in ostalih zgodovinskih objektov. Naša prijatelja nam lepo razložita zgodovino skoraj vseh zgradb. Žalostno je, da skoraj vsi dvorci, ki so bili nekdaj v lasti Madžarov, sedaj propadajo. Propadajo pa zaradi tega, ker so romunski vladarji te objekte odvzeli prvotnim lastnikom, čez dolga leta pa ponudili možnost, da prejšnji lastniki le-te zopet odkupijo. Seveda ljudje niso imeli denarja za odkup, dvorci in gradovi pa so bili tako obsojeni na propad.
Mini Transilvania park
Nameravali smo obiskati še solni rudnik Praid, ampak je bil zaradi podora vode iz varnostnih razlogov zaprt. Prav tako smo izpustili tudi ogled jezera Ursu, menda je za vikend tam norišnica, pa še čas nas je že malo priganjal. Ob cesti se ustavimo pri izviru pitne vode, za katerega sta naša prijatelja potrdila, da je tudi v resnici piten. Za konec zaidemo še v tradicionalno madžarsko restavracijo, kjer si privoščimo okusno in resnično poceni večerjo. Na vrtu restavracije je tudi živa glasba kateri za nekaj trenutkov tudi prisluhnemo.
Živa glasba na vrtu restavracije
Po večerji se samo še spustimo v dolino, na bencinski črpalki nakupimo nekaj piva, nato pa se le še zapeljemo do nastanitve.
Motocikli parkirani pred nastanitvijo, v ozadju pa tradicionalna lesena vrata Seklerjev
Nedelja, 21. avgust
Od Ciumani do Colibițe – 350km
*** Krvavo jezero *** Soteska Bicazului *** Jezero Bicaz *** Jezero Colibița ***
To jutro v nastanitvi nimamo zajtrka, nam pa prijazna lastnica skuha kavo. Kmalu zatem smo zopet v sedlih. Pogledamo si Krvavo jezero (Lacu Rosu), ki je svoje ime dobilo po legendi kako je morala za njegov nastanek umreti gora, ki je zdrsnila v dolino. Jezero je tudi v resnici nastalo zaradi zdrsa pobočja v dolino, kateri je bil posledica hudega potresa leta 1838 z magnitudo 6,9.
V zgodnjih jutranjih urah so še vsi čolni na privezih, kaj kmalu pa jih turisti popeljejo na plovbo po jezeru
Iz vode še gledajo debla potopljenega gozda
Nadaljujemo do gostišča za katerega nam pove István, kjer si vsi skupaj privoščimo zajtrk. Nadaljujemo po glavni cesti, ki nas vodi skozi sotesko Bicazului. Razgledi so dih jemajoči. Gre za globoko sotesko, ki jo je izdolbla reka Bicaz. Vzdolž celotne soteske vodi glavna cesta, ki povezuje provinci Moldova in Transilvanija. Na najnižji točki soteske, kjer je tudi cesta najožja, stojijo stojnice z lokalnimi posebnostmi, spominki in podobnim. Tako je treba biti precej pazljiv, saj se ljudje sprehajajo po cesti, prometa pa je navadno tudi malo več.
Spust v sotesko
Še naprej se spuščamo
In se približujemo najožjem delu soteske
Taista cesta nato pelje tudi okrog in okrog jezera Bicaz, ki je največje umetno jezero v Romuniji. Za primerjavo, površina jezera meri 31 kvadratnih kilometrov, kar je nekoliko več kot 10-kratnik površine našega Bohinjskega jezera. Prvi pogled na jezero se nam odpre, ko zapeljemo na njegov ogromen jez. Naša prijatelja sta takorekoč domačina, pa sta vseeno šokirana kako nizka je gladina jezera, češ, da še nikoli ni bila tako zelo nizka.
Gladina jezera je to leto neverjetno nizka, nam povesta naša prijatelja
Kar okrog 40 kilometrov nas tako spremlja pogled na jezero
Od jezera se poslovimo po viaduktu Teiului. Spodaj na fotografiji je moč videti, kako nizek je vodostaj, saj vode praktično ni videti, tam, kjer pa je nekdaj tekla voda, pa se sedaj pase živina.
Viadukt Teiului
Vreme počasi postane nepredvidljivo. Naenkrat se stemni, nas kakšnih 10 minut zaliva, nato spet zapeljemo na sonce, ki nas ravno posuši, pa spet kmalu zapeljemo v dež. Skratka, ni se nam zdelo vredno oblačiti v dežne kombinezone, saj je bilo ozračje še vedno razmeroma toplo.
Kdaj pa kdaj nas tudi zalije kakšen val
V kraju Reghin se usedemo še na zadnjo kavico z Istvánom in njegovo sopotnico, na koncu pa se objamemo in si obljubimo čimprejšnje ponovno snidenje, pa naj bo to ali v Sloveniji, ali pa zopet v Romuniji.
Se vidimo ob naslednji priložnosti
Ko se naši poti razcepita, mi zavijemo še na prvo bencinsko, kjer dotočimo in pa preverimo radarsko sliko padavin. Vsekakor nam dež ta dan ne uide, a se nam tisti trenutek še ne zdi smiselno oblačiti v dežno opremo. Nekaj časa se vozimo direktno proti nevihti, nato za nekaj časa zavijemo stran, pa se nam cesta zopet usmeri proti njej.
Na koncu nam sončno vreme le ni več usojeno in primorani smo se obleči. Prične se mučenje. Dež nas zaliva kot za šalo, okoli nas švigajo strele, sem in tja je kakšna cesta in celo bencinska črpalka pod vodo.
Na nekem mestu pa promet obstane. Sprva mislimo, da gre za prometno nesrečo, a je bilo bolj verjetno, da je šlo za kakšen zemeljski plaz, ki je zasul cesto. Sklepčni smo, da sledimo množici, ki očitno ve za obvoz. Ta obvoz se na koncu izkaže za ozek poljski kolovoz. Promet tudi tukaj kmalu obstane, ker v obeh smereh vozi kolona avtomobilov in se je nemogoče srečevati.
Tudi ta ‘obvoz’ je na nekaj mestih popolnoma pod vodo
Naposled nam le uspe priti do Colibițe, kjer nas nedaleč stran od jezera čaka nastanitev.
Ponedeljek, 22. avgust
Od Colibițe do Moisei – 230km
*** Prelaz Tihuta *** Samostan Dorna-Arini *** Transrarăul *** Prelaz in samostan Prislop ***
Čez noč se vreme zjasni, ceste pa tudi dodobra posušijo. Po zajtrku se namenimo prek prelaza Tihuta do mesteca Vatra Dornei, kjer obiščemo samostan Dorna-Arini. To je miren manjši samostan popolnoma okrašen z lesenimi rezbarijami.
Čez prelaz Tihuta pelje široka večpasovnica
Spust proti Vatra Dornei
Nekdo je očitno imel časa v izobilju za vse rezbarije
Barvita, a preprosta notranjost cerkve
Malo naprej od samostana naletimo še na tole zanimivo zlato-leseno kombinacijo
Po obisku tega tihega in mirnega samostana se tudi naša dinamika kar malo umiri. Zaželimo si kave in tako se pred vzponom na naslednji prelaz ustavimo v lokalu ob cesti. Sledi prelaz Transrarăul. Prometa praktično nič, cesta sprva malo ožja, na vrhu pa se razširi in odpre pogled na okoliško hribovje.
Pod skalo pa nekaj zelo optimističnih paličic
Potem pa izberi varnejšo pot…
Komaj se dobro spustimo s tega prelaza, že se pričenjamo vzpenjati na naslednjega, na prelaz Prisloop. Na cesti vidimo marsikaj, od črede ovac katero moramo čakati, da prečka, pa do kobile z žrebičkom, pa do ciganskih otrok, ki za cesto veselo mahajo z jurčki, ki jih tako želijo prodati. Z vrha prelaza lahko glede na razgled zopet pričakujemo nevihto, zato parkiramo motocikle pred lokal, nas pa v lokal in si naročimo kosilo. Na Prislopu stoji tudi istoimenski samostan.
Deževne urice
Oblak počasi gre svojo smer
Samostan Prislop, v ozadju pa smučišče
Bencinske črpalke na današnji poti niso prav pogoste in tako smo do kraja Moisei že vsi na rezervi. Na črpalki pa gneča, po večini offroaderji, celo na poroko smo naleteli, katero so spremljala terenska vozila. Lastnica nastanitve nas že ob prihodu pogosti, kakopak, z domačo PALINKO!
Torek, 23. avgust
Od Moisei do Demjén – 400km
*** Samostan Bârsana *** Veselo pokopališče ***
Napočil je dan, ko se poslovimo od Romunije. Nahajamo se v okrožju Maramureș, ki je znano po svojih lesenih cerkvah. Naša trasa nas vodi mimo enega najslavnejših in najlepših samostanov v Romuniji, to je samostan Bârsana. Tja prispemo že zgodaj dopoldan, tako še nikjer nimamo gneče, ne na cesti, ne na parkirišču. Do samostana se povzpnemo po nekaj stopnicah in skozi vhod, kjer se ves čas po zvočniku slišijo cerkvene pesmi. Stopimo na ogromno dvorišče, kjer vlada spokojen mir. Za ogled cerkve moramo malo počakati, ker ima neka mladina v tradicionalnih oblačilih mašo. Dvorišče je zelo lepo urejeno, cvetlične gredice so lepo vzdrževane, vse vzdržujejo nune, ki tam prebivajo. Na sredini dvorišča stojita tudi dva paviljona, v enem si obiskovalci tudi lahko natočijo zdravilno vodo. Po maši stopimo še v cerkev, nakupimo kakšen spominek in odrinemo dalje.
Vhod v samostan, tu je bilo po zvočniku možno slišati petje
Nemogoče je v objektiv ujeti vse objekte, ki krasijo samostan
Nune lepo skrbijo za vse te rože
Vodnjak
Cerkev, paviljon in pa vhod v samostan, vsi grajeni na enak način
In še notranjost cerkve
Kmalu po nadaljevanju naše vožnje, naša trasa pride v neposredno bližino Ukrajine. Bližje kot smo državni meji, več je šotorov za pobiranje in nudenje humanitarne pomoči Ukrajini. Tik ob naši trasi, natančneje v Săpânţi, obiščemo Veselo pokopališče. Kdo bi si mislil, da bomo kdaj plačevali vstopnino, za ogled pokopališča, kajne? No, tukaj jo je vredno. Pokopališče je posejano z barvitimi nagrobnimi spomeniki na katerih so v romunščini napisane zgodbe o ljudeh, ki so tod pokopani, poleg pa je večinoma tudi risba s čim se je pokojnik ukvarjal. Taka znamenitost, se razume, je tudi turistično zelo oblegana. Zunanjost in notranjost cerkve, ter celotno pokopališče je nadvse zanimivo in pisano, pa naj več povedo fotografije.
Parkiramo v neposredni bližini
Od okrožja Maramureș in od vožnje ob Ukrajinski meji se poslovimo s prelazom Huta. Do prelaza prehitimo kar 8 vozov s konjsko vprego, ki peljejo v koloni. Konji so okrašeni, zato smatramo, da se odpravljajo na slavje, ali celo poroko, ki se odvija na vrhu.
Satu Mare je zadnji večji kraj, ki ga prevozimo še v Romuniji. Sledi daljše čakanje na meji z Madžarsko, ampak to nam kaj dosti ne podre ‘terminskega’ plana, ker nas na meji poštopa tista ena ura, ki smo jo nekaj dni nazaj pustili na Srbsko-Romunski meji. Sledi še cca. 150 kilometrov dolgočasnega tranzita po Madžarski in pa spanje v bližini kraja Eger. Zopet nam težave povzroča komuniciranje v nastanitvi, vsi govorijo le madžarsko.
Sreda, 24. avgust
Od Demjén do Blatnega jezera – 330km
*** Tropicarium Budapest *** Grad Bory *** Blatno jezero ***
Do Budimpešte in še okoli nje se zopet peljemo po avtocesti, da nam preostane dovolj časa za ogled tropikarija. Vidimo lahko vse od sladkovodnih rib, plazilcev in dvoživk, do tistih slanovodnih, pa tudi kakšno ptico in manjšo opico imajo.
Naprej se zapeljemo še do gradu Bory, a smo že malo utrujeni in se raje kar parkiramo v lokal čez cesto in si privoščimo pijačo, na koncu pa naročimo tudi pico. Zopet se izkaže, da v lokalu prevedrimo nevihto.
Grad Bory
Po regionalki peljemo še do zahodnega dela Blatnega jezera, do tja nas enkrat še fino namoči dež, ampak nas več ne gane. Naš dopust se počasi zaključuje in vsem nam prija malo manj natrpan urnik. V hotelu previdno vprašam receptorja, če govori angleško, on pa mi veselo odvrne, da seveda, da je celo Kanadčan.
Četrtek, 25. avgust
Od Blatnega jezera do Gorenjske – 320km
*** Expano Murska Sobota ***
Pa je napočil zadnji dan našega potovanja. Polni čudovitih vtisov s potovanja se vrnemo čez komaj opazno madžarsko-slovensko mejo. Zatem se ustavimo še ob Soboškem jezeru, spijemo še zadnjo kavo in pojemo langaš.
Kući pjevajući
Včasih naporno, ampak čudovito popotovanje je za nami in nikomur ni žal, da smo ga izpeljali.
Prilagam še okvirno traso ture:
