Großglockner in Nockalmstraße - avgust 2023

Kot že za dve prejšnji turi, je tudi za to kriva Romana.
Romana: "Ej, letos za Dolomite ne moreva dobit dopusta, si pa z družbo res že par let želimo prevozit cesto pod Grossglocknerjem."
Jaz: "Ja, ni problema. A naredimo vikend turo, pa, da prevozimo in vidimo še kaj drugega?"
Romana: "Seveda, gremo za tabo povsod!"
In tako že postavim datum, naročim vreme in 'zbobnam' skupaj ljudi, ki me že lep čas dregajo za kakšno krajšo vikend turo.

Sobota, 26. avgust - 300km
Od Tržiča do Kapruna

*** Pyramidenkogel *** Nockalmstrasse *** Obertauern *** Spomenik smučarski nesreči v Kaprunu ***

Zberemo se na jutranji kavi v Bistrici pri Tržiču. Ciljam na to, da bi bila enkrat za spremembo prva na zbirnem mestu. Seveda, drugim se še bolj gre, da bi bili prvi in tako me že čakajo Miha (klasika!), Bojan in Jasmina. Kaj kmalu je ekipa kompletna. Kdor mora, si še na polno natoči goriva in že smo na poti čez Ljubelj. Prvi postanek opravimo po eni uri vožnje. Obiščemo razgledni stolp Pyramidenkogel nad Wörtherseejem. Ta s svojimi 100m višine velja za najvišji razgledni stolp na svetu, ki je konstruiran iz lesa. Njegovo dvigalo še vedno ne deluje, zato smo se primorani nanj povzpeti po stopnicah.

Z vrha se nam odpre čudovit razgled, na eno stran na Wörthersee in na drugo stran proti Keutschacher See. Kdor želi, lahko doplača 5€ in se s stolpa spusti po toboganu. Tisti bolj ‘prestrašeni’ se navzdol odpravimo peš, ves čas pa poslušamo vzklike naših prijateljev, kateri se spuščajo po toboganu.

Spodaj si privoščimo še kavo, nato pa jo mahnemo naprej, v smeri Nockalmstrasse. Vseskozi nas spremlja krasno sončno vreme. Kmalu skrenemo z glavne ceste proti uvozu na plačljivo gorsko cesto. Cesta se nekaj časa vije skozi goste gozdove, proti vrhu pa pridemo na čistino, od koder se nam razpre pogled na naravni rezervat Nockberge.

Ustavimo se pri Glockenhütte in nekaj popijemo, ter pojemo. Običajno je na tej lokaciji taka gneča, da se že samo en motocikel težko kam zrine, kaj šele skupino. Ampak tokrat imamo srečo. Gneče ni ne na parkirišču, ne v lokalu.

Sledi spust v dolino in pa zopet vzpon, prek najvišje točke Nockalmstrasse - to je s svojimi 2042 metri nadmorske višine Eisentalhöhe.

Z naslednjim spustom v dolino tudi zapustimo plačljivi del te ceste. V Innerkremsu smo priča tudi gasilski veselici, vidimo lahko tudi nekaj starodobnikov.

Na poti proti Obertauernu prečkamo reko Muro in se peljemo mimo gradu Moosham, kateri ždi nad to široko dolino.

V Obertauernu se ustavimo v slaščičarni in si, kakopak, privoščimo sladoled.

V Radstadtu vsi dotočimo gorivo, nato pa sledi še zadnja etapa - do Kapruna.

Vožnja poteka gladko in brez posebnosti, moram pohvaliti prav vse prisotne, saj se lepo držijo cik-cak postavitve, kulture vožnje, cestno-prometnih predpisov,... V smeri naše trase vreme postaja vse slabše in slabše.

Kilometer in pol pred našim hotelom stoji spomenik žrtvam smučarske nesreče leta 2000, v kateri je umrlo 155 smučarjev. Če natančno pogledamo hrib nasproti spomenika, lahko med drevesi ugledamo sledi zasutega tunela v katerem je prišlo do požara.

Po prihodu v hotel kaj kmalu prične deževati, mi pa se raztovorimo in odpravimo v hotelsko restavracijo na večerjo in pivo. To vedno prija konec motorističnega dne, sploh takrat, ko za las uideš dežju.

Nedelja, 27. avgust - 266km
Od Kapruna do Črnivca

*** Edelweissspitze *** Ledenik pod Grossglocknerjem ***

Prebudimo se še v nekoliko deževno in megleno jutro. Med našim zajtrkom se megla nekoliko razkadi in čaka nas kolikor toliko lep, a hladen in vetroven dan.

Po zajtrku se natovorimo in se odpravimo proti glavni točki tega vikenda - proti visokogorski cesti Grossglockner Hochalpenstrasse. Prometa ni veliko, saj se je marsikdo ustrašil malo slabše vremenske napovedi. Praktično celo pot do vrha pa moramo prehitevati skupinice kolesarjev, očitno so vsi na istem organiziranem izletu. 

Kmalu po pričetku vzpenjanja zapeljemo v oblak in vnjem vozimo vse do zadnjih serpentin pod vrhom.

Cilj nam je obisk najvišje točke te ceste, to je Edelweissspitze - parkirišče na vrhu leži na nadmorski višini 2571 metrov. Do vrha pelje ozka cesta tlakovana z granitnimi kockami.

Na vrhu kar konkretno piha, zato naš postanek na traja dolgo. Veseli smo, da lahko vidimo vsaj tistih nekaj slikovitih serpentin, ostalo je namreč vse v oblaku.

Zapeljemo se še do ledenika pod Grossglocknerjem. Želimo parkirati pred kompleksom, kjer so garaže, pa nas tamkajšnji redar kaj hitro preusmeri v notranje prostore. Pravi, da tale veter ni še nič, ter, da najhujše šele prihaja. Seveda ga poslušamo in storimo, kot naročeno. Možakar je imel prav, veter postaja vse hujši.

Med našim postankom si ogledamo tamkajšnji muzej, zunaj pa lahko opazujemo celo skupino svizcev.

Ko odhajamo, se pred parkirno hišo ne obotavljamo, saj so sunki vetra kar močni in nepredvidljivi in hitro bi kdo od nas lahko pristal na tleh. V dolini se ustavimo na črpalki, točimo gorivo in si privoščimo malico. Šele tukaj začutimo nekaj poletne toplote in kar zasedimo se na toplem soncu.

Proti Sloveniji jo nato mahnemo skozi Špital ob Dravi in pa Beljak, naš izlet pa zaključimo na pici v Moby Dicku.