Košček Kvarnerja - oktober 2022
Ko motoristična sezona prične iti proti koncu, vse raje zahajamo v toplejše, obmorske kraje. Tudi midva si zaželiva tovrstnega oddiha. Kot cilj si ne zadava veliko kilometrov, temveč samo dejstvo, da se imava fino.
Četrtek, 13. oktober
Od Gorenjske do Opatije - 150km
V četrtek po službi kar se da hitro pobegneva do Opatije, kjer imava že rezervirano sobo v hotelu. In s “kar se da hitro” ciljam na vožnjo po avtocesti, le vmes se ustaviva za kavo.
Lokacijo sobe res ne bi morala imeti boljše. Nahajava se v zgornjem nadstropju s pogledom na morje. Dnevi so že občutno krajši in tako se kmalu po najinem prihodu prične mračiti. Odprem okno in ravno v tistem trenutku nekje v okolici prične igrati kitara.
Pogled proti Reškem zalivu
Na ulici vlada tak ljubi mir, da se hitro preoblečeva in nameniva ven. Ugotoviva, da na kitaro igra nek ulični glasbenik, poleg pa še fenomenalno poje. Njegov repertoar so po večini hrvaške balade, večina njih seveda tiste od Oliverja Dragojevića. Večerjo si postreževa v samopostrežnem baru v hotelu, potem pa se kmalu odpraviva spat.
Petek, 14. oktober
Od Opatije do Malega Lošinja - 160km
*** Djevojka s galebom *** Nacionalni park Učka *** Pijana pruga *** Razgledna točka Veli Lošinj ***
Zjutraj sicer vstaneva zgodaj, a se nama nič kaj ne mudi. Odideva tudi na jutranji sprehod do kipa deklice z galebom, po katerem je Opatija znana. Vseskozi naju spremlja čudovit sončni vzhod.
Djevojka s galebom
V miru pozajtrkujeva, spakirava in poravnava strošek nočitve. Najina vožnja le čisto kratek čas še poteka ob morju, potem pa se hitro obrneva v klanec po vijugasti cesti proti Učki. Ta cesta v tem letnem času je pravi raj za motoriste. Prometa praktično ni, asfalt je suh, ritem ceste pa živahen. Na vrhu NP Učka se odločiva peljati še više. Hrib Vojak je s svojimi 1401m.n.v. najvišja točka Istre. Do njega vodi ozka, a asfaltirana cesta, ki je v tem času marsikje posuta z jesenskim listjem.
Uradno je ta cesta zaprta za splošni promet, a naj po pričanju domačinov ne bi še nihče imel težav z organi pregona. Marsikje pa nama ponagaja igra sonca in sence in tako se mi zgodi manjša nevšečnost. S prednjim kolesom namreč oplazim srednje veliko skalo, ki je ne opazim pravočasno in *KLENK*, odnese mi jo direktno v predel motorja. Na mojo srečo sem ravno kakšen teden prej montirala zaščito motorja, ki mi je rešila krivine izpuha in motor. V trenutku trka me Matevž po komunikaciji vpraša kaj je bilo to, je še on jasno in glasno slišal nek pok. Ko pripeljeva do konca ceste si pogledava stanje. Ponovno moja sreča, niti pnevmatika, niti platišče nima nobene praske.
Parkirava pri oddajniku, nato pa se sprehodiva še do kakih 100m oddaljeno utrdbo na vrhu hriba. Razgled zaradi jutranje meglice ni kaj prida in kljub bližini morja, nama ga ne uspe ugledati. Na vrhu se ne zadrživa prav dolgo, ker tudi ogabno piha.
Hrib Vojak s svojo utrdbo
Po isti cesti se spustiva do glavne ceste, nato pa zavijeva levo proti Istri. Cesta se na to stran strmo spušča in v pičlih 10 kilometrih se spustiva za kar 800m. Najin naslednji postanek je Pijana pruga. Gre za zapuščen del železniške proge, ki je zaradi posedanja terena že precej zverižena in tako ne obratuje več od leta 2009. Parkirava pri cerkvi Svetega Križa, od tod do najzanimivejšega dela proge pa naju čaka še kar kakšen kilometer hoje.
Daleč za tem hribom se nahaja Učka
To nama ne predstavlja težave, temperature so prav prijetne jesenske.
Ponekod so tračnice kar kakšen meter nad zemljo
Spotoma na internetu še preveriva vozni red trajektov za na Cres. Ugotoviva, da se morava hitro odpraviti, na koncu pa vkrcavanje ujameva za 10 minut. Med čakanjem na vkrcanje še spregovoriva par besed z nekaj nemškimi motoristi. Moj motor hitro poimenujejo “Baby GS”, a ga vseeno prav radi pregledajo. Kamorkoli pridem, vsakdo je presenečen nad dejansko velikostjo, praktičnostjo in opremo, ki jo premore. In to kljub temu, da je agregat občutno manjši, ni boxer, poganja pa ga veriga in ne kardan.
Gneče na trajektu sicer ni, vseeno pa po ozki cesti od pristanišča do mesta Cres peljemo v koloni. Pa saj se nama ne mudi. Obema se prižge že rezerva, zato se spustiva do Cresa, nato pa odpeljeva do Osorja, kjer si privoščiva pijačo in hitro kosilo.
Osor
Lepa panoramska in prazna cesta naju kmalu pripelje do Malega Lošinja. Kadar odpreva Facebook le vsi objavljajo fotografije z, z motoristi prenatrpane, Jadranske magistrale. Midva pa lahko odkrito rečeva, da se voziva po prav tako krasnih cestah, pa še prazne so. Brez avtodomov, brez drugih motoristov, samo sem in tja kakšen domačin. V Malem Lošinju se v hotelu raztovoriva. Dogovoriva se, da skočiva še v trgovino, spotoma pa se zapeljeva še do razgledne točke nad Velikim in Malim Lošinjem, kjer počakava na sončni zahod.
Otočje Lošinja
Pred spanjem se nameniva še v mesto na večerjo.
Sobota, 15. oktober
Od Malega Lošinja do Stare Baške - 110km
*** Veli Lošinj *** Ulika Maslinik ***
Po jutranji rutini se odpeljeva na kavo v Veli Lošinj. Preseneti naju skupina hrvaških motoristov, ki so že navsezgodaj pevsko razpoloženi. V kafani naju povabijo zraven in nama še celo zapojejo. Skozi pogovor izveva, da so skupina gostincev, ki so hkrati motoristi in potujejo po jadranu, ter ocenjujejo restavracije.
Veli Lošinj
Z Lošinja praktično direktno peljeva v Merag, da se vkrcava na trajekt za na Krk. Zopet moj motor pritegne pozornost nove skupine nemcev. Ti si ga ogledujejo še po tistem, ko parkiramo na trajektu in midva že odideva na palubo.
Občudovalci mojega motorja
Peljeva skozi Krk in Punat, ter se spustiva do hotela v Stari Baški. Prikupna vasica, ki je ob koncu sezone precej prazna. Kar sva zgodnja se parkirava na obalo in si za kosilo skuhava makarone, Matevž ima namreč v svojih treh kovčkih prostor za camping kuharsko opremo.
Za kuhanje makaronov sva porabila preveč vode in nastala je bolj juha
Hotel najdeva s težavo, ker imajo očitno v lasti pol Stare Baške in ne veva kje je recepcija, kje naj bi bil potem zajtrk, kje je hotel, kje samo apartmaji. V zmotnem prepričanju, da bo morje še primerno za kopanju, odideva še na plažo. V vodo ne zmoreva globlje od kolen, namreč nedavna burja je morje kar precej ohladila. Na internetu preveriva, če sploh v bližini obratuje kakšna restavracija. Tudi to je že vse zaprto. Matevž na Googlu najde neko prikupno lokacijo nad Punatom in že spet sedeva na motocikla. Restavracija Ulika Maslinik je nedaleč od glavne ceste, sredi oljčnega nasada. Občutek je, kot bi bila nekje v Toskani. Tudi hrana je izjemna. Škoda samo, ker si zaradi vožnje ne smeva privoščiti še buteljke vina. Si jo pa zato privoščiva zvečer na balkonu hotela.
Oljčni nasad pri Uliki Maslinik
Nedelja, 16. oktober
Od Stare Baške do Gorenjske - 260km
*** Sviščaki *** Grad Snežnik *** Rakitna ***
Po zajtrku se še malo zaklepetava s šefom hotela. Zaupa nama, da je tudi sam motorist, a je zaradi družine za nekaj časa porinil to na stranski tir. Po hitrem postopku se nameniva nazaj proti Ilirski Bistrici, kjer se dobiva z Mihom. Že nekaj časa se želimo zapeljati po cesti čez Sviščake do gradu Snežnik. Vmes se ustavimo še pri gozdni hiši Mašun, kjer si skuhamo gobovo juho. Iz vrečke, seveda.
Gozdna hiša Mašun
Ob poti ugledamo še konje. Trije na jeklenih konjičkih pozdravljamo tri kosmate konjičke.
Šest konjičkov
Pri gradu Snežnik se ne zadržimo prav dolgo, le naš obisk ovekovečimo s fotografijo. Nazadnje, ko smo bili tukaj, smo bili v isti zasedbi, le vsak z drugim motorjem, kot danes.
Grad Snežnik
Naju z Mihom zgrabi še vožnja čez Rakitno, Matevža malo manj, zato le počasi in naveličano caplja za nama. Ob jezeru se še ustavimo, pozdravimo in odidemo vsak svojo pot.