Dolomiti - julij 2023

Kot mnogokrat rada rečem, me Dolomiti vedno znova očarajo in jih zato rada redno obiskujem kar zadnjih pet let. Tako jih obiščem tudi to sezono, s seboj pa vzamem izjemno posrečeno skupino prijateljev, katerim že dolgo obljubljam, da jih popeljem tja. Tokrat se odločimo, da bomo stacionirani v enem kraju. Zaradi same lokacije nam najbolj ustreza Arabba, saj je obdana z najlepšimi prelazi Dolomitov. Kot vedno, tudi tokrat še pravočasno naročim lepo vreme.

Četrtek, 13. julij
Od Radovljice do Arabbe - 310km

*** Passo Stalle *** Passo Furcia *** Passo Valparola *** Passo Falzarego ***

Po poti iz Železnikov se mi že priključi nekaj prijateljev. Malo nas skrbi vožnja čez Jamnik, saj je bila noč vremensko burna. Čez cesto leži obilo podrtega drevja, ampak so na terenu že gozdarji, ki poskrbijo za prevoznost.

Zberemo se zgodaj zjutraj v City baru v Radovljici. Sledi spoznavanje ljudi med seboj in kaj hitro mi vsi dajo vedeti, da se bomo kar najbolje razumeli. Po popiti kavi zajahamo svoje motocikle in odidemo proti Kranjski Gori. Tam imamo namen točiti gorivo in se s tem uskladiti. Pa glej ga zlomka, nekdo je 'preslišal' navodila in v rezervoarju ni imel zadosti goriva - brez goriva ostane že malo ven iz Jesenic. "Ja Nadja, nisem ti hotel povedati, sem hotel testirati za koliko kilometrov mi dejansko drži rezerva." reče Nejc. Zato pa imamo Matevža za 'smetišnico'. Nemudoma obrne in na prvi črpalki nabavi 'kantico' in bencin. Ne čakamo ju dolgo, kaj kmalu prideta do Kranjske Gore. Zgodaj smo našli nekoga, ki ga bomo lahko zbadali celo turo. Slovenijo nato zapustimo prek Korenskega sedla.

Vseskozi se držimo smeri Lienza in nadaljujemo na Passo Stalle. 

^{Na vsake toliko se nam proti Passo Stalle že hoče pokazati sonce.}

Tam se na vrhu ustavimo, malo pofotkamo okolico in odidemo na kavo, saj tako moramo počakati, da se nam prižge zelena luč na semaforju.

^{Spust po ozki enosmerni cesti nam še dodatno popestrijo krave.}

^{Po dolini proti Anterselvi}

Po spustu v Anterselvo smo se zopet primorani ustaviti zaradi tankanja. Hkrati se tudo preventivno oblečemo v dežno opremo, nebo pred nami postaja čudno, tako, da nas lahko ujame kakšna kaplja dežja. Nadaljujemo čez Passo Furcia, v La Villo in se povzpnemo čez Passo Valparola na Passo Falzarego.

^{Na Passo Furcia}

 ^{Tudi tukaj jim narava ni prizanašala.}

^{Nevihtni oblaki počakajo, da peljemo mimo, potem pa šele spustijo dež. To je bilo vse načrtovano ;)}

^{Proti Valparoli}

^{Pod nami Passo Falzarego.}

Vmes ujamemo mogoče pet kapelj dežja. Sigurno zaradi tega, ker smo oblekli dežne kombinezone. Če jih ne bi oblekli, bi nas najbrž napralo kot 'cucke'. Na Falzaregu nas Franc počasti z ‘apfelstrudlom’ o katerem fantazira že cel dan.

^{Reč: "APFELSTRUDEL!"}

^{Proti Arabbi se oblaki spet umikajo.}

S prelaza se nato samo spustimo še v Arabbo, kjer se v miru raztovorimo v hotelu, ki bo naše bivališče naslednje tri noči. Za večerjo si kar rezerviramo mizo v Baru Peter. Po pojedeni večerji si Franc zopet zaželi ‘apfelstrudel’. Prinesejo mu tako veliko porcijo, da če bi mu na nogo padla, bi mu jo zlomila. Po tem ima take travme, da ga najbrž ne bo jedel še vsaj pol leta.

Petek, 14. julij
Krožna tura - 273km

*** Passo Falzarego *** Cortina d'Ampezzo *** Passo Cibiana *** Jez Vajont *** Passo San Boldo *** Passo Duran *** Forcella Staulanza ***

Jutranji pogled na s soncem obsijano Arabbo nam požene kri po žilah in kar komaj čakamo, da zajahamo svoje motocikle.

Po zajtrku vzamemo s seboj le najnujnejše, kar pač potrebujemo za celodnevni izlet.

^{Čau sonček!}

Za 'dobro jutro' se spet povzpnemo na Passo Falzarego, od koder pa se spustimo v Cortino d'Ampezzo, ter po dolini navzdol.

^{Le hiter postanek na Falzaregu...}

^{... in spust v Cortino d'Ampezzo.}

^{Smo kar številčna skupina, pa se kljub temu peljemo izjemno lepo.}

Pred naseljem Venas di Cadore zavijemo desno čez Passo Cibiana.

^{Proti Cibiani spet peljemo prosto po Prešernu, na vrhu pa se počakamo.}

Ko se s prelaza spustimo, smo že v Longarone - mestu, ki ga je pred leti praktično odneslo.

^{Po dolini proti Longarone.}

Zaradi obilnih padavin je ponoči, 9. oktobra 1963, za jezom Vajont v vodo zdrsnilo celotno pobočje hriba in povzročilo 150-200 metrov visok rušilni cunami. V katastrofi, ki je zadela kraje Longarone, Pirago, Rivalta, Villanova in Faè je umrlo okoli 2000 ljudi.

^{Zastavice z imeni in starostmi otrok, ki so v katastrofi umrli. On tem prizoru človek dobi kar kurjo polt.}

^{Jez ostaja skoraj nepoškodovan.}

Po krajši pavzi in pojedenem sendviču gremo naprej proti jugu. 

^{Zadnji čas, da zavijemo nazaj v gore. Tale ravnina nam že škodi.}

^{Tudi vasice so vse bolj mediteranskega značaja.}

Prevozimo manjši, ampak dobro poznan prelaz Passo San Boldo. Zgornji del prelaza sestavlja pet tunelov, skozi katere je speljana serpentinasta cesta. Cesta se imenuje tudi "Cesta stotih dni", saj so jo leta 1918 v pičlih treh mesecih zgradili vojni zločinci, starejši, ženske in otroci okoliških krajev. Garalo je 1.400 delavcev v treh izmenah.

^{Notranjost tunelov ni za klavstrofobične.}

Nadaljujemo nazaj proti severu skozi Sedico in kraja La Stanga in La Muda (smeh).

^{Gore, prihajamo nazaj!}

^{Ko je konec La Stange...}

^{...pridemo v La Muda.}

Po dolini se ne vozimo dolgo, kaj kmalu v Agordu zavijemo desno na Passo Duran, takoj za njim pa sledi še Forcella Staulanza.

^{Passo Duran}

^{Žiiiiiiiiiv!}

^{Forcella Staulanza}

^{Mi mamo se fajn, če vam prav je al neeee!}

Vsem nam spet prijata bolj svež gorski zrak in vijugasta cesta po hriboviti pokrajini. Po povratku v hotel se spet razkomotimo in odidemo na večerjo.

Sobota, 15. julij
Krožna tura - 221km

*** Passo Pordoi *** Passo San Pellegrino *** Passo Valles *** Passo Rolle *** Passo Fedaia *** Passo Sella *** Passo Gardena *** Passo Campolongo ***

Končno napoči najbolj slikovit dan naše ture. Po zajtrku se zapeljemo na zaenkrat še popolnoma prazno cesto na Passo Pordoi. Prava poezija, vam povem.

^{Gneča je tudi na obcestnih parkiriščih.}

Na vrhu nekaj fantov reče, da bi šli še enkrat, pa jih hitro postavimo na realna tla, da je dan še dolg, prelazov veliko, ter, da bodo zvečer imeli ponovno možnost odpeljati to cesto. V Canazei pa že pademo v hudo gnečo in komaj se nam uspe prebiti na bencinsko črpalko. Po dolini proti Moeni je promet sicer pretočen, a se ves čas vozimo v koloni, prehitevanje s tako veliko skupino pa je v tej gneči nesmiselno. Ko zavijemo na Passo San Pellegrino, se promet nekoliko zmanjša.

^{Passo San Pellegrino}

Za spremembo se tokrat ustavimo na Passo Valles, ki je tudi po svoje zanimiv. Gorovje ni več sive barve kot v osrednjih Dolomitih, ampak so njegovi odtenki že bolj rjavi.

^{Passo Valles}

Sledi Passo Rolle, kjer se konkretno nasmejemo našemu Gregu. Kupi kar dva plišasta nahrbtnika in enega povezne sebi na ramena, drugega pa na sprednji del motorja.

^{Proti Passo Rolle}

^{Passo Rolle}

Vožnja čez Gosaldo, Agordo in Alleghe poteka brez posebnosti, le ob naslednjem postanku mi Matevž reče, da je zadnjih 30 kilometrov zadnji del skupine vozil strogo po predpisih, ker se nam je priključil policist in nas ni in ni hotel zapustiti.

^Alleghe

Na Passo Fedaia se ustavimo na jezu od koder lahko vidimo ledenik na Marmoladi.

^Marmolada

^{Komentar ni potreben :)}

Spet se spustimo v Canazei in obrnemo proti Pordoi, a že prej zavijemo levo proti Passo Sella. Promet je še vedno gost, naši skupini pomaham, kdor hoče, lahko gre naprej in se na vrhu dobimo. Marsikdaj je treba kakšen avto malo ‘na silo’ prehiteti in glej ga zlomka, okoli ovinka pa policija, ki že maha z ‘loparčkom’. Srce mi pade v hlače, saj sem sigurna, da mi bo ‘pohopsal’ zaradi prehitevanja čez polno črto. Gospod mi reče ‘documenti’, mu dam vozniško in prometno, on pa stopi do svojega avtomobila. Tisti, kiso še bili za mano, se veselo odpeljejo mimo in se pretvarjajo, da me ne poznajo. Počakam nekaj trenutkov, roke se mi tresejo, nakar policist stopi do mene: “thank you and safe ride!” in mi izroči moje dokumente. Kamen se je odvalil s srca in malce bolj mirno nadaljujem pot. Na vrhu prelaza se eden drugemu posmejimo, ustavili in preverjali so namreč tudi Nejca. Nad razgledi smo vsi navdušeni, vseskozi imamo tudi krasno vreme.

^{Na Passo Sella}

Nadaljujemo še čez Passo Gardena in se spustimo v Corvaro.

^{Proti Gardeni...}

^{...in spust z nje.}

Tam se ustavimo za tankanje in dogovorimo, da kdor želi, lahko gre naprej in še enkrat na obljubljeni Pordoi od zjutraj. Zjutraj so bili vsi glasni, da bi šli, sedaj pa so bili zainteresirani le še trije. Ostali se lepo v koloni odpeljemo čez Passo Campolongo in parkiramo pri hotelu, se stuširamo, odidemo na večerjo, kmalu pa se nam pridružijo še Pordoi-dirkači. Današnji večer se kar malo zavleče in Artur nas mora skoraj poditi iz picerije.

^{'Limoncello aufs Haus' :)}

Nedelja, 16. julij
Od Arabbe do Gorenjske - 287km

*** Passo Giau *** Passo Tre Croci *** Lago di Misurina *** Sella Ciampigotto *** Lago di Sauris ***

Pa smo prišli do zadnjega dne naše kratke ture. Že pred zajtrkom spakiramo naše kovčke. Tako se po zajtrku le še oblečemo v motoristično opremo in osedlamo motorje. Prvi postanek naredimo na Passo Giau. Ta mnogim velja kot najlepši prelaz v Dolomitih, torej najboljše sem prihranila za konec.

Seveda prijatelje že pred samo vožnjo opozorim na radar, ki na voznike preži tik pod vrhom prelaza, kjer je omejitev 50km/h.

^{Na kar nekaj prelazih so nas ujeli tudi obcestni fotografi.}

Spust skozi Cortino d’Ampezzo in tokrat vzpon na drug hrib, čez Passo Tre Croci in postanek pri jezeru Misurina. Tam postanemo že malo lačni in si privoščimo sendvič.

^{Lago di Misurina}

Po postanku sledi dolg spust do Auronza in kmalu spet vzpon na zadnji takoimenovan prelaz na naši turi, na Sella Ciampigotto.

^{Spust proti Auronzu}

^{Sella Ciampigotto}

Prijateljem pomaham, d ‘ta hitri’ lahko gredo naprej, ampak kmalu sladi šok. Cesta je totalno v ‘razsulu’ in sami spremljamo kje bo komu kaj odpadlo z motorja. Zadnjič sem se tu čez peljala pred dvema letoma, cesta je bila takrat še v solidnem stanju. Cesta nas nato kar nekaj kilometrov vodi po planinah, ko pa se prične spuščati, pa prispemo v Sauris di Sotto. Izgleda, da imajo nek praznik, oziroma veselico, saj je naroda polno, avtomobili pa so tudi parkirani po vseh okoliških travnikih. V taki gneči se nato peljemo vse do Ampezza. Niti pri jezeru Sauris se ne ustavljamo po nepotrebnem.

^{Lago di Sauris}

Do Slovenije se ustavimo le še na bencinski črpalki, natankamo, se dogovorimo kje se ustavimo za pozno kosilo in gasa dalje, da odpeljemo še zadnjo skupno etapo. V Ratečah gremo na kosilo, se poslovimo in odidemo vsak po svoje.

Vsem prijateljem bi se kar najlepše zahvalila, ker ste mi te štiri dni naredili nepozabne! Bili ste top skupina!