Dolomiti - julij 2024
Spet je napočil tisti čas v letu, ko nas vabijo gorski prelazi Dolomitov in Tirolske. Vsako leto mi po izvedeni turi piše kar nekaj prijateljev in znancev, ki bi se v bližnji prihodnosti radi zapeljali po teh cestah in videli te lepote. In tako tudi vsako leto z lahkoto zberem prijetno skupinico istomislečih motoristov in motoristk. Kot 'smetišnica' se mi tokrat pridruži Jure, saj sta Matevž in Miha že dodobra sita Dolomitov. Ali pač?
Četrtek, 11. julij
Od Gorenjske do Vipitena - 320km
*** Passo Furcia - 1789m.n.v. *** Passo delle Erbe - 1987m.n.v. ***
Zberemo se v Radovljici, kjer spijemo našo prvo skupno kavo. Sledi hiter posvet glede našega načina vožnje in pravil vedenja v skupini. Za hitrejši transfer proti Kranjski Gori izberemo avtocesto. V Kranjski Gori na Petrolu še vsi dotočimo gorivo - nekateri poln tank, nekateri le kakšne 3 litre, ampak uskladiti se je pač treba. Slovenijo zapustimo, kot že dostikrat prej, čez Korensko sedlo. Pod 'Korencem' zavijemo levo in se po kakšni uri udobne vožnje po tej odprti dolini, ustavimo na kavi. Ustavimo se v 'biker friendly' gostišču Gailtaler Hof (Koče-Muta), v katerem smo se ustavili že pred leti - že takrat nam je bilo všeč, ker je tik ob cesti, ima dovolj parkirnega prostora, ter celo 'postajo za čiščenje čelad'. Naša pot se nato za kratek čas nadaljuje v smeri Plöckenpassa, a kmalu zavijemo desno proti Lesni dolini. Razgibana cesta, slikovite vasice in malo prometa. Vmes naletimo na delo na cesti, kjer naj bi zapore trajale tudi do 45 minut. Ravno, ko se udobno parkiramo pred semaforjem in odložimo naše čelade in rokavice, se ta preklopi na zeleno. Ja, kar dobro se nam izide in ne čakamo preveč. Na glavno cesto zavijemo v Sillianu, prečkamo mejo in že smo v Italiji v Dobbiacu, kjer na bencinski opravimo hiter postanek. Od tu lahko po dolini proti Cortini d'Ampezzo že vidimo veličastno gorovje Dolomitov. Ampak zaenkrat ga pogledamo le od daleč, saj bomo tiste kraje predelali, ko se bomo z našega potepa vračali. Kmalu zatem vseeno zavijemo levo čez manjši prelaz Passo Furcia.
Sam prelaz ni kaj dosti poznan, je pa zato bolj znano smučišče, ki se razteza nad njim - Kronplatz. Na prelazu ni ravno kakšne dobre opcije za postanek, zato se kar spustimo v dolino.
Spust s Passo Furcia
Ampak ne za dolgo, čaka nas še vzpon na Passo delle Erbe. Cesta s te strani je, kolikor je za Dolomite sploh lahko, široka. Na enem od zavojev, malo pod vrhom, že opazimo snemalca za italijanski informativni televizijski program RAI. Očitno se bo danes tu nekaj dogajalo. Na vrhu prelaza sledi hiter postanek ob motociklih in kmalu se za nami pripeljejo trije policisti na motorjih, ter celotna snemalna delegacija. Policisti opravijo hitro kontrolo naših motorjev, jaz pa izkoristim 'gužvo' in njihovega šefa povprašam kaj se dogaja. Starejši Italijan, ki govori lepo in tekočo angleščino in nemščino, kar pozitivno presenečenje. Razloži mi, da njihova država že dlje časa poskuša rešiti problematiko masovnega turizma po Dolomitih in v ta namen bodo danes tu snemali prispevek za televizijo. Menda je v pripravi uredba, po kateri bo dnevno na te prelaze smelo zapeljati le določeno število vozil in sicer le tisti, ki se bodo prek spleta registrirali in plačali takoimenovano vstopnino, oziroma cestnino. Da mi vedeti, da je vse sicer še dokaj nedorečeno, ampak razumemo njihovo stisko. Povpraša me še kam smo namenjeni naprej in nas opozori na ozko in nepredvidljivo cesto, ki je pred nami. Prijazen gospod, ne morem drugega reči.
Passo delle Erbe
In tako se res, z veliko previdnostjo pričnemo spuščati v dolino.
Z vsakim metrom spusta pridobimo tudi kakšno °C več in ob postanku v Bressanone nam tako kaže že kar konkretno toplih 38°C. Bressanone je kraj, ki leži v dolini med Vipitenom in Bolzanom.
Proti Bressanone lahko vidimo precej vinogradov in sadovnjakov
In ravno Vipiteno, oziroma njegova bližnja okolica, je naš današnji cilj. V istem hotelu smo že bili septembra lani, ko smo se nasmejali, ker smo za večerjo lahko naročili 'bečki odrezak i veliko pivo' - naš natakar je bil s Hrvaške. No, letos ugotovimo, da je ta natakar že napredoval v receptorja, se pa tudi z ostalim osebjem lahko pogovarjamo 'po naše'. Med večerjo si malo pogledamo vremensko napoved in upamo, da bomo zjutraj lahko vsaj štartali brez dežne opreme.
Petek, 12. julij
Od Vipitena do Bormia - 270km
*** Reschenpass - 1455m.n.v. *** Lago di Resia *** Passo dello Stelvio - 2757m.n.v. ***
Oblačno jutranje nebo ne izgleda nič kaj obetavno. Ko smo še v sobah, zunaj zaslišimo celo sirene, ki naj bi naznanjale splošno nevarnost. Med zajtrkom vsak pogleduje na svoj telefon in svojo radarsko sliko, ko opravljamo 'check-out' pa že priletijo prve kaplje dežja. Kakšne kaplje, kar konkreten naliv. Vsaj to prednost imamo, da se lahko na suhem oblečemo v dežna oblačila. Sedemo na motorje in se namenimo nazaj proti centru Vipitena, tam pa se usmerimo proti Jaufenpassu. Dež lije, kar ga more, mi pa že na tretjem zavoju moramo obračati. Srečamo namreč tovornjakarja, ki nas opozori, da je cesta zaprta, ker jo je zasul plaz. In spet se vrnemo v Vipiteno, ter začasno parkiramo v garažno hišo pri Sparu. Spet študiramo radarske slike in cestne zapore, povrh vsega nikjer ne najdemo aktualnih obvestil o zaporah in kamorkoli se bomo usmerili, bomo šli 'na blef'. Odločimo se, da preskočimo naslednja dva prelaza - Jaufenpass in Timmelsjoch. Ni druge. Pot nadaljujemo čez Brenner, pred Innsbruckom levo in ob avtocesti proti zahodu.
Dež počasi pojenja
Bolj kot gremo zahodno, manj pada dež. Na bencinski črpalki opravimo še polurni postanek, saj zna biti vožnja po dežju kar naporna, drža pa krčevita. Nekateri se pogrejemo s kavo, drugi s čajem. Kaže, da bo počasi konec z dežjem, a mi bomo vseeno še malo potrpeli v dežni opremi. Vseeno je sem pa tja kakšen dežjak premočil, temperature pa nam ta trenutek ne bojo ravno pripomogle k sušenju. Naslednji postanek je na Pillerhöhe, kjer že lahko opazujemo kako počasi razpadajo nevihtni oblaki. Lepo se nam odpre pogled na dolino reke Inn. Na razgledni ploščadi nas kar malo prepiha, nam vsaj vroče ni.
Razgledna ploščad Pillerhöhe
Oblaki počasi razpadajo
V dolini, natančneje v Tösensu se promet ustavi. Kolona. Tako kot drugi motoristi, se tudi mi zapeljemo mimo, da vidimo za kaj gre. Spredaj so cesto zaprli gasilci in policisti. Gasilko vprašamo kaj se dogaja. Hja, spet smo naleteli na plaz. Ampak tukaj ni več tak problem, namreč cesto že cel dan urejajo in v roku 15 minut naj bi jo nazaj odprli. Lahko rečemo, da smo ob pravem času na pravem mestu. Med čakanjem se tudi slečemo iz dežnih oblačil, saj je vreme končno postalo letnemu času primerno.
Zapora cesta zaradi plazu
Ko cesto odprejo, spustijo najprej motoriste in tako med prvimi lahko vidimo kako je ponoči divjala narava. Materiala je toliko, da ga odmetavajo s šestimi bagri in tremi buldožerji.
Sanacija plazu
Ampak najbolj neverjetno je to, kako se znajo hitro aktivirati in kljub velikosti plazu v le nekaj urah spraviti cesto nazaj v vozno stanje. Nekaj kilometrov naprej, na italijanski strani, se ustavimo ob jezeru Lago di Resia. Tu se pofotkamo s fotogeničnim cerkvenim turnom, ki gleda iz vode.
Lago di Resia
Bojda je bilo tu nekdaj več vasi, katerih prebivalce pa so prisilno izselili pred kakimi 70 leti, ko so območje umetno zajezili in poplavili. Kot znamenitost so pustili le še cerkveni turn. Ko se spuščamo proti Glorenzi, se nebo razjasni in odpre se nam lep razgled na zasneženo gorovje.
Za danes nas čaka še vzpon čez Passo dello Stelvio. Najbolj opevan prelaz v Dolomitih, ki pravzaprav ne sodi več med Dolomite. Gre pa sicer za najvišji asfaltiran prelaz v vzhodnih Alpah (v celotnih Alpah ga prekaša edino francoski Col de l'Iseran - 2764m.n.v.). Mi se zapeljemo še nekaj metrov višje, do koče Tibet Hütte, od koder je razgled na slavne 'cikcak-e' najlepši.
Passo dello Stelvio
Letos so zaradi količine snega cesto čez prelaz relativno pozno očistili in odprli. Še danes je snega precej, cesta pa je zaradi njegovega taljenja ponekod mokra in spolzka. Gneče ni, saj je ura že pozno popoldanska (ura je že 18:00), pa še vsi turisti so se ustrašili vremenske napovedi, ki je obetala cel dan dež in nevihte. Ob spustu s prelaza je treba paziti, da ne zavijemo desno proti Švici, ampak levo okrog ovinka proti Bormiu. Zaradi obilice padavin je tudi slap, ki teče po celotni zahodni strani, prav mogočen.
V Bormiu, po vseh enosmernih ulicah, nekoliko s težavo najdemo hotel in, ko pridemo na parkirišče, sledi presenečenje. Tam je že druga skupina motoristov, prav tako so slišati slovenci. Ja, to skupino pa ste sem pripeljala Matevž in Miha. Kako zanimivo je videti presenečene obraze ljudi. In kako zanimiv občutek je opravljati 'check-in' za 20 ljudi, ki vsi čakajo v čakalnici. Ampak receptor je dobro naučen in v roku petih minut smo že vsi raztovorjeni v svojih sobah. Kakih 10 minut pred osmo se vsi spet zberemo pred recepcijo, ampak res vsi, brez zamudnikov. No ja, zamuja samo eden iz druge skupine, ampak se njegovi pajdaši pohecajo, da tako že celo turo zamuja :) Vsi skupaj nato peš odidemo na večerjo v piceriji, kjer imamo veliko mizo že vnaprej rezervirano. Do tja nas ločita le dve minuti hoje. Bomo zmogli 'v enem kosu', ali bomo mogli vmes počivati? :) Po večerji stopimo iz picerije, do hotela pa moramo praktično teči, saj je ravno pričelo močno deževati.
Sobota, 13. julij
Od Bormia do Arabbe - 270km
*** Passo Gavia - 2621m.n.v. *** Passo Tonale - 1883m.n.v. *** Passo della Mendola - 1362m.n.v. *** Passo Costalunga - 1745m.n.v. *** Passo Sella - 2218m.n.v. *** Passo Gardena - 2136m.n.v. *** Passo Campolongo - 1875m.n.v. ***
Prebudimo se v čudovit, svež dan. Po zajtrku natovorimo naše motorje, ki smo jih včeraj parkirali v garažo hotela. Zanimiva garaža - namenili so nam 4 mesta za avtomobile, vsako v svoji 'luknji' in s svojimi garažnimi vrati, v vsak boks pa smo lahko parkirali tudi do 5 motorjev. Eden drugemu zaželimo srečno vožnjo, namreč druga skupina se odpravlja naprej po naši, že prevoženi poti, mi pa po njihovi. Nas za 'dobro jutro' čaka najbolj tehničen prelaz tega vikenda - Passo Gavia. Že druga skupina, ki se je tu čez peljala včeraj, nas opozori na to, da vklopimo kamere in se pripravimo na snemanje in fotografiranje. Zaradi količine padavin je namreč mogoče videti veliko hudourniških slapov. Že v dolini se tako dogovorimo, da na ta prelaz pelje vsak po svojih zmožnostih. Prav tako, kdor želi, se lahko tudi ustavi ob cesti in fotografira to čudovito naravo. Prometa še ni veliko in res lahko celo pot uživamo v panorami.
Na vrhu pri koči se seveda vsi spet zberemo in naredimo krajšo pavzo.
Na drugi strani prelaza se nam pokaže velik oblak, skozi katerega se moramo zapeljati. Ja, na tej nadmorski višini ne more biti ves čas popolno vreme. Tudi na tej strani se vsak posebej po večkrat ustavimo in fotografiramo.
Oblak se hitro privleče nad cesto...
...in vožnja skozenj je neizbežna
Cesta postaja vse ožja in ožja, prometa pa je vedno več - predvsem motoristov in kolesarjev, sem pa tja pa tudi kakšen kombi. Pri srečevanju je treba biti pripravljen na vse.
Ko ti nasproti po sredini pripelje drug motorist...
...in, ko se moraš praktično nasloniti na hrib, da se lahko srečaš s kombijem. Tudi avtomobil za njim je moral v zavoju popravljati.
V Ponte di Legno se odcepimo ostro levo in se priključimo na glavno cesto proti prelazu Tonale. Tu nam že prija dopoldanska kavica. Preko celega prelaza moramo biti previdni, saj cesto na večih krajih popravljajo, na cestišču pa je posledično kar nekaj peska.
Spustimo se v dolino in okoli jezera Santa Giustina nas vseskozi vodijo znaki 'deviazione'.
Tudi obvozne ceste nas vodijo na lepe kraje
Ja, tudi tukaj cesto na več delih popravljajo in okoli mnogih vasi nas vodijo obvozi. Naposled nas ti obvozi le pripeljejo do prelaza Mendola. Tukaj z vrha prelaza ni nobenega razgleda, le nekakšno turistično naselje. Ustavimo se na parkirišču in si privoščimo malico iz kovčkov. Razgled se nam zopet pokaže, ko se pričnemo spuščati v dolino Adiže (IT: Val d'Adige).
Ta dolina povezuje Bolzano in Trento, na koncu pa se zaključi pri južnem delu Gardskega jezera, ki je hkrati tudi začetek Padske ravnine. Dolina je velika in kamor seže pogled, vidimo vinograde in sadovnjake. Nastopi tudi že kar konkretna vročina, zato dolino le na hitro prečkamo. Na vzpenjajočem delu ceste na drugi strani se ustavimo na razgledni točki.
Na hitro naredimo nekaj fotografij in gremo raje dalje - v hribe, kjer je hladneje. Proti centralnim Dolomitom bi sicer lahko ubrali bolj direktno pot, ampak vreme nam odlično služi, zato spotoma zavijemo še čez prelaz Costalunga.
Razgledi postajajo vse lepši in lepši, peljemo se skozi Vigo di Fassa, ter naprej po dolini do Canazei. Skozi mesto je kar precejšnja gneča, ker turizem tukaj cveti. Dobro, da hitro skrenemo spet na prelaze. Čaka nas najlepši del Dolomitov, trije zaporedni prelazi - Sella, Gardena in Campolongo.
Seveda se na vrhovih ustavljamo in vse dokumentiramo. S prelaza Gardena proti Corvari se celo peljemo po krasnem, novem asfaltu. Na prelazu Campolongo se ustavimo, da poberem osebne dokumente in v hotelu opravim hiter 'check-in', Jure pa ta čas ostale odpelje do Arabbe na večerjo v Bar Peter. Le kakšnih 10 minut za njimi prispem tja še jaz, skupaj povečerjamo, nato pa se odpeljemo nazaj proti hotelu.
Nedelja, 14. julij
Od Arabbe do Gorenjske - 300km
*** Passo Pordoi - 2239m.n.v. *** Passo Fedaia - 2057m.n.v. *** Passo Giau - 2236m.n.v. *** Cortina d'Ampezzo *** Passo Tre Croci - 1809m.n.v. *** Lago di Misurina *** Passo Mauria - 1298m.n.v. ***
Napoči zadnji dan našega podaljšanega vikend izleta. Tako ot včeraj, se tudi danes prebudimo v sveže, a lepo in sončno jutro. Za 'dobro jutro' se spet opravimo čez prelaz Campolongo in se spustimo v Arabbo.
Zavijemo v hrib inse vsak po svoje odpeljemo na naslednji prelaz Pordoi. Tu prijatelje počakam na panoramskem zavoju in jim za spomin napravim nekaj fotk njih samih 'v akciji'.
Na vrhu ne obstanemo dolgo, saj se še ne vozimo dolgo, povrh vsega pa smo še neučakani, kaj nam ta dan še lepega ponuja.
V dolini, spet v mestu Canazei, tokrat na krožišču izberemo drugi izvoz in jo mahnemo na prelaz Fedaia. Kot vedno se ustavimo na samem jezu, od koder imamo najlepši pogled na galerijo (tunel), jezero in pa Marmolado s svojim ledenikom.
Med spustom proti Malga Ciapeli smo priča veliki čredi ovac, ki jo ženejo na pašo.
Po dolini se ne vozimo dolgo, namreč v Caprile zavijemo levo v hrib. Pred vzponom na prelaz Giau prijatelje opozorim na tamkajšnji radar, od katerega je že marsikdo od nas prejel 'pozdrave'. Postavili so ga na najbolj neprimerno (no, za njih še kako primerno) mesto - na eno redkih ravnin pod prelazom, kjer je cesta dovolj pregledna za prehitevanje kakšnega avtodoma. Sem že omenila, da je omejitev tam 50km/h? Brez zavedanja, da ta radar stoji tam, lahko še tako 'turističen' motorist tam plača kazen.
Na Giau je spet čas za postanek in tokrat tudi kavo. Gneča je kar precejšnja - kolesarji, motoristi, avtomobili, avtodomi, tudi kakšen policist se sem pa tja pelje mimo. Skratka, nedelja in lepo vreme, je treba še kaj dodati?
Pričnemo se spuščati v dolino proti Cortini d'Ampezzo.
V Cortini je v taki gneči treba biti odločen, da skupina ostane skupaj. Okoli mesta vodi enosmerna cesta in treba je poskrbeti, da vsi skupaj zapeljemo v to, saj se med vsem prometom lahko hitro porazgubimo. Na naslednji manjši prelaz (Passo Tre Croci) se peljemo kar v koloni, saj se niti nima več smisla prebijati naprej. Na vrhu se ne ustavljamo, temveč gremo naprej do jezera Misurina. Tam se ob robu zapeljemo popolnoma do konca parkirišča. Za avtomobile tukaj velja prepoved, parkiranje pa je dovoljeno zgolj in samo motoristom. Tu prijatelj spet iz kovčka potegne suho salamo, kruh, desko za rezanje in nož. Pavza, malica!
Ko po peš poti stopimo okoli ovinka, lahko vidimo tudi Tre Cime.
To je tudi naš zadnji postanek v dejanskih Dolomitih. Od tu gre naša pot samo še navzdol, dobesedno. S 1760m.n.v. (jezero Misurina) se v le nekaj kilometrih spustimo do Auronza, ki leži na okoli 850m.n.v.
Pa vendar nas čaka še en, sicer manjši prelaz - Passo Mauria. Cesta tu čez je zares lepa in na novo asfaltirana, le tistih osupljivih razgledov na gore ni več. Po hitri cesti se nato preko Tolmeča in Trbiža odpeljemo nazaj do Gorenjske, kjer se naše poti zopet razidejo.
Bil je lep podaljšan vikend, dežja smo imeli le malo, so bili pa po tisti nevihti razgledi še toliko lepši. Kako pa se je vozila druga skupina? Oni so šli po isti trasi kakor mi, le v drugo smer. In tisto dopoldne, ko smo mi imeli dež, so oni imeli celo točo. Moram reči, da so jo uspešno prevedrili v garažni hiši. Za razliko od nas jim je uspelo priti tudi do Timmelsjocha in muzeja motociklov. Dež pa jih je spremljal po osrednjih Dolomitih, ki pa jih je večinski del skupine, po dolgem in počez, že prevozil lansko leto. Mislim, da mi ni treba posebej poudarjati, da so se kljub vsem imeli zelo lepo. Spodnjih nekaj fotografij pa sem si izposodila od Franca in Irene P.
Na prelazu Giau jim še uspe ujeti lepo vreme, nato pa jih prične preganjati dež in...
...in na Tonale se jim prvič spet pokaže sonce
Večerna Gavia
Jutranji Stelvio
Lago di Resia
Piller
Muzej motociklov na Timmelsjochu
Tako pa Ireni uspe narediti fotko CELOTNE skupine brez, da bi za pomoč prosila kakega mimoidočega. Običajno fotograf na fotografiji manjka, kajne? :)