Dolomiti - september 2023

Pred nekaj meseci mi piše dober prijatelj István iz Romunije, da pride začetek septembra za dva tedna v Slovenijo. Takoj debata nanese na idejo, ki smo jo dobili že lani med našim obiskom Romunije - gremo skupaj v Dolomite. Zanimivo je to, da je to že tretje leto zapored, kar se videvamo z Istvánom - kilometrina med Slovenijo in Romunijo ni nikakršna ovira. Malo organizacije, par poklicanih prijateljev in že se nas zbere luštna, majhna in dinamična ekipa. Miha (moja dobro vpeljana 'smetišnica'), Aleš (ki se Dolomitov ne more nasititi), Jure (letošnji stalni 'udeleženec') in Aljaž (njegova 'krstna' vožnja po Dolomitih). Seveda, kot se spodobi, že ob postavitvi točnega datuma, naročim tudi lepo vreme. Tako se štiri BMW-jeve 'Rosenbauerce', ena Hondina kosilnica in pa moja malenkost v soboto odpravimo na pot.

Sobota, 2. september - 365km
Od doma do Arabbe

*** Passo Mauria *** Lago di Misurina *** Tre Cime di Lavaredo *** Cortina d'Ampezzo *** Passo Giau *** Passo Fedaia *** Passo Pordoi ***

Ob 7:30 se zberemo v City baru v Radovljici, spijemo kavo in jo mahnemo prek Gorenjske. V Ratečah se na Petrolu ustavimo in dotočimo gorivo. Sledita dve uri vožnje do našega prvega prelaza - Passo Mauria. Tam naredimo pavzo, vsak iz kovčka potegne svoj sendvič in pijačo.

Nadaljujemo skozi Auronzo in po dolini do Misurine. Tokrat se ob jezeru ne ustavljamo, ampak nadaljujemo proti panoramski cesti do Treh Cin.

Razgledi, ki se nam odprejo so fenomenalni.

Proti vzhodu se pogled odpira do jezera Santa Caterina, proti jugu pa do jezer Antorno in Misurina.

Na poti nazaj pa se ustavimo pri jezeru Misurina in si privoščimo pico.

V Cortino d'Ampezzo se spustimo po drugi poti kot običajno, saj nam to preprečuje cestna zapora. Kaj kmalu že sledi nov vzpon, na Passo Giau - enega najlepših prelazov v Dolomitih. 

Nadaljujemo skozi Selvo di Cadore in proti Passo Fedaia, kjer se, kot običajno, ustavimo na tamkajšnjem jezu.

V dolini se nato ustavimo še v Canazei, kjer natočimo gorivo in nakupimo stvari za zajtrk - tokrat nimamo nočitve v hotelu, ampak kar v apartmaju nad barom Peter v Arabbi. Do Arabbe prispemo čez Passo Pordoi.

Vseskozi nas spremlja čudovito vreme in dokaj normalen promet. Sploh med spustom s prelaza Pordoi lahko uživamo na prazni cesti.

Nedelja, 3. september - 286km
Od Arabbe do Bormia

*** Passo Campolongo *** Passo Gardena *** Passo Sella *** Passo San Pellegrino *** Passo Valles *** Passo Mendola *** Passo Tonale *** Passo Gavia ***

Zbudimo se že pred 7:00 in si za zajtrk pripravimo umešana jajca. No ja, fantom sem obljubila zajtrk, zato to pripravim jaz - mi pa zato vsaj posode ni bilo treba pomivati, to so naredili oni. Na pot krenemo zgodaj, saj je takšne dneve treba izkoristiti kolikor se da.

Sledi še preostanek Sellaronde: Passo Campolongo, Corvara, Passo Gardena in Passo Sella. Slednji je, iskreno, meni najbolj slikovit.

Ponovno se spustimo v Canazei in se po dolini odpravimo do Moene, kjer obrnemo proti Passo San Pellegrino. Ustavimo se raje na naslednjem, na Passo Valles, kjer je manj gneče. Ker sledi spust v dolino in vročino, se na to pripravimo že tukaj in iz naših jaken odstranimo tople podloge.

Veliko ledeniško dolino prečkamo in se povzpnemo na Passo Mendola. Sledi tranzit do Passo Tonale, kjer naredimo le hiter postanek.

Fante seznanim s težavnostjo ceste na Passo Gavia in dogovorimo se, da se nanj povzpnemo vsak zase, da ne pride do kakšnega zapleta na kakšni serpentini.

Ustavimo se na velikem parkirišču nekaj kilometrov pod vrhom, kjer imamo lep razgled na prepade v dolino.

Tik pod vrhom opazimo celo divje kozoroge. Taktično se na ta prelaz odpravimo proti večeru, da je cesta kar se da prazna.

Spimo v Bormiu, v neposredni bližini centra. Zvečer se na večerjo in pivo odpravimo na glavni trg.

Ponedeljek, 4. september - 285km
Od Bormia do Vipitena

*** Passo Stelvio *** Lago di Resia *** Timmelsjoch *** Top Mountain Motorcycle Museum *** Jaufenpass ***

Takih ponedeljkov, kot je ta, bi se človek lahko hitro navadil. Sicer vstanemo kar s ta službeno budilko, oziroma še malce bolj zgodaj. Ampak vstanemo z veseljem, polni pričakovanj, saj spimo tik pod Stelviom. Na Passo Stelvio šibamo po prazni cesti, prava poezija!

Na vrhu odidemo še do lokala Panorama, ki nudi dih jemajoč razgled na znane serpentine Stelvia.

V dolino se znova spustimo eden po eden, ker počasi na prelaz prihaja gneča.

Naslednji postanek je ob jezeru Resia, ob potopljeni cerkvici.

Nočemo se predolgo zadržati, saj želimo ujeti odpiralni čas Top Mountain Motorcycle Museum na Timmelsjochu. To nam tudi uspe. Prevozimo le italijansko stran prelaza, saj za avstrijsko še nismo sigurni, če so jo po neurju sploh že odprli (cesto je namreč nekaj dni nazaj odnesla poplava). Fantje za cesto, ki vodi na prelaz, rečejo: "tale cesta pa je pornič". Naše divjanje na vrhu prelaza streznijo krave in ovce, ki se sprehajajo po cesti.

V muzeju me za rokav pocuka možakar in reče: "I remember you from the hotel in Bormio". Z ženo sta na turi z motorjem in sta spala v istem hotelu kot mi. Malo naprej me za fotografijo prosita nemca, ki sta na turi z dvema GSoma - tadva si zapomnite, v prihodnosti smo ju še srečali. Po ogledu muzeja si še v njihovi restavraciji naročimo kavo.

Naslednji prelaz, ki ga obiščemo je Jaufenpass. Sonce je že nizko in tiste ovinke zvozimo bolj kot ne po posluhu, saj sicer nič ne vidimo poleg vsega pa smo ta dan kar utrujeni - enemu se bolj zeha kot drugemu.

Skozi Vipiteno pridemo v bližino Brennerja, kjer nato prespimo.

Torek, 5. september - 357km
Od Vipitena do doma

*** Wurzjoch *** Passo Furcia ***

Med zajtrkom za sosednjo mizo opazim dva znana obraza - to sta nemca, ki smo ju spoznali v muzeju motociklov.

Po zajtrku se natovorimo in peljemo do Vipitena, kjer se ustavimo pri Eurosparu. Glej ga zlomka, spet sta tu tista nemca - zdaj se pa že dodobra nasmejimo drug drugemu. Istočasno v muzeju, spanje v istem hotelu, potem pa še izbira iste trgovine za nakup pijače za na pot. Za tem prevozimo prelaz Würzjoch. Po vseh obiskih Dolomitov se še vedno najde kakšen prelaz, ki ga še nismo obiskali.

Za njim se zapeljemo še prek Passo Furcia, potem pa po najhitrejši poti (brez italijanskih avtocest seveda) domov. Ustavljamo se približno na uro in pol, da se malo pretegnemo in nekaj popijemo. Turo zaključimo v piceriji Moby Dick.

Ob tej priliki bi rada pohvalila fante, saj so mi ves čas lepo sledili in se krasno držali cik-cak postavitve na cesti. Poleg stalnega zbadanja (toliko moških egotov na kupu, slediti morajo pa ženski) z njimi nisem imela nobenih težav.