Jug Italije - april/maj 2024
Cilj? Južni predel Italije, oziroma natančneje Alberobello na vzhodu in Pompeji na zahodu.
Pot? Saj veste, da je konec koncev na motorističnih potovanjih bolj pomembna sama pot kot dejanski cilj. Zato mi traso narekujejo znamenitosti vzdolž Italije.
Katere znamenitosti? To boste pa še videli.
Sobota, 27. april
Od Gorenjske do Riminija - 450km
*** Rimini ***
Z ekipo se za jutranji zbor dogovorimo na MOL-ovi črpalki v Postojni. Tukaj je namreč 'stičišče' poti vseh udeležencev. V poletnih mesecih tukaj mrgoli motorjev, danes pa bi zaradi zgodnje ure in nizkih temperatur pričakovala ravno nasprotno. Pa vendar je poleg naše skupine tukaj še vsaj deset drugih motoristov z enakim namenom, kot ga imamo mi. In ta je oditi na turo čez praznike. Tukaj spijemo kavo in dotočimo še 'ta poceni' bencin. Po startu zavijemo na avtocesto in se usmerimo proti Vipavi. Mejo prečkamo na Vrtojbi in malo naprej, na cestninski postaji, se že oblačimo v dežno opremo. Pogled na radarsko sliko nam pove, da bo do Benetk vreme še bolj tako-tako, potem pa se bo menda izboljšalo. Malo naprej od Benetk tako ali tako zavijemo z avtoceste dol, tam pa se tudi slečemo iz dežne opreme.
Slačenje iz dežne opreme
Zanimivosti, katere ugledamo po poti do Ravenne in Riminija, bi človek lahko preštel na prste ene roke. Nekoliko zanimivejši nam je most Translagunare, ta je dolg cca. 4 kilometre in poteka le kakšna dva metra nad morsko gladino.
Našo pozornost nato pritegnejo še jate plamencev, ki stojijo v vodi na obeh straneh tega mostu. Malo naprej prečkamo še delto reke Pad. Ob izstopu iz Ravenne pa zagledamo še 'igrala' Mirabilandije.
Mirabilandija
Tako, naštela sem tistih nekaj zanimivosti, ki to pravzaprav niso. Postanek za kavo opravimo v motorističnem lokalu ob cesti.
Je pa zato zanimivejši naš večerni sprehod od hotela do centra Riminija, natančneje do mostu Tiberio. Poleg prostranih plaž je to najpogosteje fotografirana lokacija tega obmorskega mesteca.
Uspešen prvi dan dopusta proslavimo, kakopak, s pico in pivom.
Še nočni pogled na most z druge strani
Nedelja, 28. april
Od Riminija do Vasta - 360km
*** San Marino *** Dirkališče Misano *** Tavullia ***
Obeta se nam lep, sončen in topel dan. Po zajtrku natovorimo svoje motocikle, ki so noč preživeli na varnem in ograjenem hotelskem dvorišču.
Prvič se ustavimo tik pod mestom San Marino.
Monte Titano, San Marino
Če smo že v teh krajih, se pa že moramo 'pofočkati' in obkljukati še to mikro državo na našem spisku. Posnamemo nekaj fotografij, za ogled in sprehod samega mesta pa imamo tokrat premalo časa.
Vijugasta cesta med vinogradi nas naprej vodi proti Misanu.
Na Simoncellijevem dirkališču v Misanu se želimo ustaviti samo na hitro, da malo od daleč vidimo dirkalno stezo, vendar doživimo pozitivno presenečenje. Ravno ta vikend je to dirkališče prizorišče enega največjih motorističnih sejmov pri nas - EICMA. Dogajanje samo od daleč pogledamo, ter se sprehodimo med parkiranimi motocikli obiskovalcev, za kaj več pa zopet nimamo časa. Saj veste kako je, ko stopimo na kakšen sejem. Čas hitro teče, za povrh pa obstaja še nevarnost, da si mimogrede izpraznimo denarnice in natrpamo kovčke. Tega pa si že drugi dan dopusta ne moremo privoščiti :)
Naslednji hitri postanek je bencinska črpalka, potem pa nadaljujemo do Tavullie. Gre za domačo vasico slavnega dirkača Valentina Rossija, ki je sicer 2021 zaključil svojo kariero v razredu MotoGP. Obiščemo Yellow Park, Rossijevo uradno navijaško trgovino, ter si v bližnjem baru privoščimo kavo.
Njegov ranč nato vidimo le od daleč, med vožnjo. Do Vasta nas loči še kar precej kilometrov tranzita, zato uberemo najhitrejšo pot in sicer spet po avtocesti.
Avtocestne tunele imajo super osvetljene
Motorje nam dovolijo dati na varno v garažo, mi pa si v hotelu privoščimo večerjo in domače 'craft' pivo.
Ponedeljek, 29. april
Od Vasta do Alberobella - 330km
*** Castel del Monte *** Alberobello ***
Nastopi prvi 'resnejši' dan naše ture. Slikovitejša pokrajina, vožnja brez avtocest, obisk glavnega cilja našega dopusta, itd... Navigacija nas vleče tudi skozi nekoliko bolj prometna mesta, kot sta Foggia in Cerignola. Promet teče navzkriž, mi pa nekaj časa še vsak po svoje pi***** kaj se dogaja, nato pa se prilagodimo. Tako bomo očitno najbolje prišli skozi.
Tole bo pa na tesno
Vmes opravimo tudi postanek, da malo pridemo h sebi od vsega kaosa, ter nekaj spijemo in prigriznemo.
To pa je tihožitje :)
Pogled na termometer - temperatura se je dvignila že na poletnih 29°C! Do naše nasledje postojanke se vozimo med makovimi polji in vetrnimi elektrarnami.
Cesta je sem pa tja kar luknjasta, imamo pa zato toliko boljši pogled na okolico. Vseskozi ob cesti rastejo tudi neke rumeno cvetoče kobulnice, ki so v večino primerih celo večje od nas samih. Ne uspe nam ugotoviti, ali gre za kakšno invazivno rastlino, plevel, ali kaj drugega.
Naša postojanka Castel del Monte stoji na cca. 660 metrih nadmorske višine. To je današnji višinski rekord. Imamo srečo, da danes ni gneče in lahko parkiramo v neposredni bližini gradu po ugodni ceni. Med parkiranjem enemu našemu nesrečniku ugasne motor in ne da več nič od sebe. S tem se bomo ukvarjali po sprehodu okoli gradu.
Gre za grad iz 13. stoletja, ki nima ne jarka in ne dvižnega mostu. Zato se porajajo dvomi, da je bil pravzaprav sploh kdaj uporabljen kot obrambna trdnjava. Če gledamo njegov tloris, je zgrajen v obliki osemkotnika, na vsakem vogalu pa stoji stolp, ki je prav tako v obliki osemkotnika. Sumijo, da je služil bolj kot lovska koča, čeprav so že našli dokaze, da je nekoč imel tudi obzidje.
Tale rožica si je za rast izbrala nenavadno mesto
V daljavi vidimo tudi morje
Sprehodimo se tudi do stojnic s spominki spodaj, vmes pa srečamo še eno skupino slovenskih motoristov, takoj za njimi pa se pripelje še en avto slovencev. Veliko ljudi se je te praznike odločilo za podobno traso. Ni čudnega, napovedano je lepo vreme s prijetnimi temperaturami. Medtem, ko mi malo poklepetamo, se bolj tehnični del naše skupine loti popravila okvarjenega motocikla.
Kot kaže, ga prav hitro ne bodo uspeli popraviti, zato se dogovorimo, da ostali gremo naprej do uro in pol oddaljenega Alberobella, oni (4-je) pa se ta čas potrudijo po svojih najboljših močeh, da motor spravijo spet v pogon. Mi se vmes ustavimo še za točenje goriva, takrat pokličem Matevža.
N: "Že kej novga? A bo kresnu?"
M: "Slab' kaže, vsi že obupujemo..."
V upanju, da jim vseeno uspe popraviti zadevo, se s preostankom skupine odpeljemo do hotela, motorje pakiramo v garažo in se pripravimo na večerni sprehod v Alberobello. Vmes se zopet slišiva po telefonu.
N: "Ratal?"
M: "Ja, a ne slišiš zadej, motor lavfa! Vi kar pejte v mest, pridemo za vam"
Z veseljem sporočim veselo novico še ostalim. Ključe sob pustimo na recepciji, da se bodo naši štirje mušketirji lahko raztovorili, ko prispejo. Mi pa se odpravimo na ogled mesta, ter poiskati picerijo, ki bo imela dovolj prostora za celotno skupino.
Kdor še ni slišal za Alberobello, pa je zagotovo že kje ugledal fotografijo tega simpatičnega mesteca. Znano je po hiškah 'trullo', ki so od leta 1996 uvrščene na Unescov seznam svetovne dediščine. Gre za manjše podeželske hiše z okroglim ali kvadratnim tlorisom in kamnito stožčasto streho. Streho na vrhu krasi ročno obdelan vrh iz peščenjaka, ki naj bi bil podpis arhitekta, kateri je trullo zgradil. Apnenčasto kamenje za ostalo konstrukcijo je seveda pridobljeno lokalno, kakopak, govorimo o gradnji 18. stoletja. Ampak zanimivo je dejstvo, da gre za suhozid in zakaj so se sploh v prvi vrsti odločili za to nenavadno obliko gradnje. Takratni prebivalci Apulije so bili zelo iznajdljivi. Nepremičnine so bile takrat močno obdavčene, zato so gradili na način, da so lahko hiše ob morebitnem prihodu inšpektorja na hitro, z odstranitvijo enega samega kamna, podrli. S tem so bili nato upravičeni plačila davka. Tovrstne hiške so bile prvotno mišljene kot začasna poljska zatočišča, oziroma skladišča, ter kot prebivališča za kmečke delavce.
To mesto še tako zahtevnega popotnika ne more pustiti ravnodušnega. Tudi nas je povsem očaralo. Naposled na glavnem trgu tudi najdemo picerijo, ki nas bo lahko pogostila. Po prvem popitem pivu se nam pa pridružijo še zadnji štirje. Nasmejani, ker so uspeli usposobiti motor do te mere, da bomo lahko brez težav nadaljevali pot. Na tem mestu bi se tudi rada zahvalila fantom, ki se s svojim tehničnim znanjem lotijo tudi problemov, ki na samem začetku morda izgledajo celo nerešljivi. Kapo dol fantje, saj veste na koga tole leti :)
Torek, 30. april
Od Alberobella do Pompejev - 320km
*** Matera *** Amalfijska obala ***
Nastopi novo jutro in z njim nov 'delovni' dan. Pozajtrkujemo, spakiramo in se odpravimo naprej na pot. Vreme imamo še vedno čudovito in tako bo tudi cel dan ostalo.
Po slabi uri vožnje po pretežno ravnih cestah, zavijemo v hrib med skale.
Namenimo se do razgledne točke, ki nam nudi razgled na zgodovinsko mesto Matera. Sicer nam prometni znak na križišču pred razgledno točko prepoveduje vožnjo do nje, ampak se ostali turisti tudi kar vozijo mimo. Zato gremo še mi, saj teoretično nismo razumeli na koga se nanaša prepoved, pisalo je pa za povrh še v italijanščini. Na vrhu zapeljemo na ogromno parkirišče s katerega vidimo Matero.
Matera je označena kot 'sramota Italije'. Mesto je nastalo iz skupin jamskih bivališč, v katerih so ljudje živeli vse od prazgodovine, pa do leta 1952. Znano je bilo po nepremagljivi revščini, slabih sanitarnih pogojih in boleznih. Zato so bili primorani okoli 15000 prebivalcev leta 1952 evakuirati v dostojnejša bivališča. Jamska bivališča, imenovana Sassi, pa so tako stala zapuščena vse do prenove leta 1980. Takrat so investitirji iz njih napravili eno najbolj znanih turističnih destinacij Italije s hoteli, majhnimi restavracijami in muzeji. Leta 1993 je bilo 'podzemno mesto' uvrščeno na seznam Unescove svetovne dediščine, leta 2019 pa je bilo razglašeno za evropsko prestolnico kulture.
Zapuščena jamska bivališča
Pot nas nato vodi v smeri Kampanije, mimo mesta Potenza. Vozimo se po hitri cesti, katero na kar nekaj odsekih še popravljajo.
Tale travnik pa že liči na tisto klasično ozadje na Windows XP
Pokrajina postaja vse zanimivejša in hribovita in kmalu se spustimo v obmorsko mesto Salermo.
Gneča na cesti je katastrofalna, zato s postankom odlašamo vse do Amalfijske obale. No ja, tudi tam je prometa kar precej, zato se ustavimo bolj na obrobju.
Amalfijska obala je znana po čudoviti panorami in je zaradi tega tudi velikokrat prizorišče snemanja raznih filmov. Mi s kolono obstanemo za kakšnim avtomobilom, saj je možnosti za prehitevanje izjemno malo. Ali pač? Domačini imajo navado, da, ko so za nami, dvakrat na kratko potrobijo in se nato zrinejo naprej. Pa ni važno, ali so z Vespo, ali pa s Fiat Pando. Vse poteka po istem principu. Obalo zapustimo po serpentinasti cesti, ki nas v 15 kilometrih dvigne praktično z 0 m.n.v., na 700 m.n.v.
Na drugi strani tega takoimenovanega prelaza pa se nam že odpre pogled na Vezuv. Vulkan, ki je pod seboj pokopal Pompeje.
Cesta, po kateri se spustimo v dolino, je prav zabavna. Vijugasta, nič kaj prometna in dobro vzdrževana. Ko pa vstopimo v mesto, je pa slika popolnoma drugačna. Po neuglednih in nagnetenih ulicah se naposled le prebijemo do penziona, ki stoji nedaleč stran od ruševin Pompejev. Sobe penziona so sicer v stanovanjskem bloku, vendar so izredno urejene in udobne. Imamo celo skupni prostor s kuhinjo. Na hitro se raztovorimo, nato pa nas pomočnica šefice odvede do ograjenega parkirišča, kamor lahko varno parkiramo svoje motorje za dve noči. Zvečer se odpravimo še v mesto na večerjo.
Sreda, 1. maj
*** Ogled Pompejev - motocikli ostanejo parkirani ***
Naposled le nastopi dan, ko si lahko malo odpočijemo. To velja za nas in za naše motorje. Že malo čez 7. uro zjutraj nas v skupni sobi pričaka OBILEN zajtrk, katerega sta nam pripravili šefica in njena pomočnica.
Moram prav izpostaviti, kako me je presenetila kombinacija sendviča iz maslenega rogljička, suhe salame in rukole. Prej nikoli nisem bila ljubiteljica rukole, vendar tole je fenomenalno. Za nas je spekla tudi nekakšne neobložene pice, ki so le premazane s pelati in začinjene z origanom. Vsi smo bili mnenja, da je vsega preveč, pa nam šefica reče, naj, česar ne bomo pojedli, spakiramo s sabo za na pot. In tudi za to je bilo vsega preveč. Odločimo se, da hrano pospravimo, ter jo raje pojemo za večerjo. Po zajtrku se peš odpravimo do zahodnega vhoda v arheološki park Pompeji. Na vhodu prevzamemo vstopnice, ki smo jih predhodno že kupili prek spleta. Tam se tudi dobimo z našo vodičko dvournega ogleda, Giado, katero sem nam rezervirala že kakšna dva meseca pred prihodom. Za takšno znamenitost se izplača najeti nekoga, ki nam resnično zna razložiti kaj več. Razdeli nam telefončke 'whisper phones', da jo lahko slišimo jasno in glasno, brez, da bi sama morala povzdigniti glas.
Prvič se ustavimo že kmalu za vhodom. To je hkrati tudi prehod iz nekdanjega pristanišča Pompejev za obzidje mesta. V današnjih časih je ta lokacija odmaknjena od morja kakšen kilometer in pol, pred dvema tisočletjema pa je bilo to še pristanišče. Ob tej priložnosti, ob pogledu na Vezuv, nam pove še nekaj številk - kako je vulkan usodnega leta 79 bruhal peščeni material in pepel kar 33 kilometrov visoko. Kar 5 metrov debela 'odeja' tega materiala pa je pod seboj pokopala Pompeje in Herculaneum, ter še nekaj okoliških mest. Prva stavba, ki si jo ogledamo v notranjosti je takoimenovano sodišče. Tukaj so Pompejci sprejemali pomembne odločitve.
Naj spomnimo, da so od stavb ostali le še zunanji zidovi in kakšen okrasni steber. Pod težo vulkanskega materiala so se strehe sesedle in pod seboj pokopale celoten narod. Sprehajamo se po originalno tlakovanih cestah, vse stene so prvotna gradnja, le nekaj streh so rekonstruirali, da bi s tem kar se da ohranili zgradbe. Odkar so ruševine zopet razkrite, so seveda obsojene na propad. Nato se ustavimo še na glavnem trgu, pogled pa usmerimo proti Vezuvu. Vodička nam tu omeni še dva templja rimskim bogovom, sedež trgovskega komiteja in pa tržnice dobrin za izvoz in uvoz.
Po glavni ulici, ki poteka od zahoda proti vzhodu, se odpravimo do term. Kot naročeno, ravno v trenutku, ko stopimo pod streho, prične močno deževati. Terme so bile deljene na ženski in moški del. Med obema deloma je bil prostor s kuriščem. Topel zrak od kurjenja je bil speljan pod bazen za ogrevanje vode.
'Talno gretje'
Garderobne omarice v termah
Na ulici na tleh opazimo zanimiv kamnit simbol v obliki moškega spolnega uda. S temi simboli so označili v katero smer je potrebno iti, da pridemo do bordela. Vodička nam hkrati razloži, da to pri njih ni pomenilo nič slabega - simbol penisa je bil namreč "good luck charm".
Pompejci so bili zelo deloven narod in reprodukcija je bila takrat seveda tudi bistvenega pomena. Saj veste, več pridnih rok pomeni več opravljenega dela. Stene bordela krasijo freske z različnimi pozami. Spolne sužnje v večini primerov niso govorile istega jezika kakor stranke in tako so se sporazumevali s pomočjo fresk.
Kmalu po izstopu iz bordela v tleh lahko opazimo tudi prvotni 'vodovod'.
Sem že zapisala, da so bili izredno napreden narod? Na večjih križiščih so imeli takoimenovane prehode za pešce. Voda in kanalizacija je takrat tekla po ulicah, vendar ljudje po tem niso hodili. O ne, imeli so že pločnike in kamne postavljene kot prehod čez cesto. Kočije in vozovi pa so bili ravno prav visoki, da so lahko gladko peljali čez.
Prehod za pešce
Pred kakšno uličico pa stojita tud po dve večji skali, ki pa sta naznanjali, da je ulica za 'promet' zaprta.
Peš cona
Vodička nam razloži tudi kako glede na vhod v stavbo ločimo, ali gre za vhod v poslovne prostore, ali pa v privatno hišo. Malo naprej vidimo tudi 'odlitke' vhodnih vrat enega in drugega.
'Vodila' vrat poslovnih prostorov in odlitek vrat
Odlitek vrat v privatno hišo
Torej, tistega usodnega dne je material zasul vse pod sabo. In v primerih, ko je šlo za organsko snov, je le-ta v vseh teh letih razpadla, ostala pa je okamenela luknja v materialu. V to so znanstveniki vlili mavec, odstranili vulkanski material in hitro so odkrili za kakšno najdbo pravzaprav gre. Tako tudi ne obstajajo dejanska trupla tamkajšnjih ljudi, ampak le odlitki, ki so jih napravili naknadno. Edino okostje, ki pa obstaja v tem mestu, pa je okostje mule. Do tega nas Giada tudi odvede. Stoji na originalnem mestu najdbe, v nekdanjem hlevu.
Stene ulic so na nekaj mestih poslikane z nekakšnimi grafiti, ki naj bi predstavljali politične kampanje. Vodička nam z navdušenjem razlaga kako barvito so bile poslikane ulice takrat.
Sprehodimo se tudi skozi hišo najpremožnejše družine. V današnjih časih na potovanjih fotografiramo, fotografije pa nato uokvirimo in izobesimo v stanovanjih, da se z njimi tudi lahko pohvalimo pred obiski. Seveda te opcije takrat ni bilo, so pa zato videne zanimivosti na zid naslikali kot freske, vse po spominu. V jedilnici te premožne družine tako občudujemo fresko dveh afriških slonov.
Celotna hiša je tudi tlakovana z različnimi mozaiki.
V sosednji hiši je na pragu celo mozaik psa, kar pomeni, da so radi imeli tudi svoje hišne ljubljenčke.
Našo pozornost pritegnejo tudi lokali s 'hitro hrano'. Ja, prav ste prebrali. Pompejci so bili tako deloven narod, da si tekom dneva niso privoščili konkretnejšega obroka in so se posluževali teh lokalov (najpogostejši prigrizki so bili ribji), glavni obrok pa jim je predstavljala večerja, ki so jo preživeli skupaj z družino.
Lokal s hitro hrano
Mimo športne gimnazije se sprehodimo do naše končne točke ogleda - do amfiteatra. Ta amfiteater je najstarejša zgradba te vrste, je tudi starejši od tistega v Rimu. Sprejel je lahko do 20.000 gledalcev gladiatorskih bojev. Za orientacijo, Pompeje je v časih pred uničenjem naseljevalo nekje med 10.000 in 20.000 prebivalcev. Torej je amfiteater lahko sprejel celotno mesto, ter še nekaj okoliških.
Vse življenje je bilo takrat znotraj mestnega obzidja, zunaj njega je bila le zemlja, na kateri so kmetovali. Ob izhodu nam Giada pokaže še nekaj odlitkov trupel, ki so bila najdena v ruševinah.
Vodički se zahvalimo za vse predano znanje, saj smo izvedeli ogromno novega, česar med solo ogledom sicer ne bi. Verjamemo, da bi videli še mnogo, mnogo več, če bi si zares vzeli čas, vendar nam bo danes prijalo tudi malo počitka. Navsezadnje nas do doma ločijo še štirje dnevi vožnje. Po ogledu se razkropimo - eni gremo počivat, drugi na sprehod v mesto, tretji na kavo... A vsi skupaj se okoli sedme ure zvečer zberemo v skupnem prostoru v hotelu, kjer povečerjamo tisto, kar nam je še ostalo od zajtrka. Malo poklepetamo, pogledamo fotografije prejšnjih dni in se nasmejimo našim dosedanjim dogodivščinam. Pripravimo si tudi prtljago, da zjutraj ne bomo imeli preveč dela s pakiranjem.
Četrtek, 2. maj
Od Pompejev do Catabbia - 410km
*** Lago di Bolsena ***
Šefici smo že včeraj rekli, da nam je pripravila prevelik zajtrk, a je to ne ustavi. Danes ni nič kaj skromnejši... Po zajtrku se odpravimo po naše motocikle. Promet, ki je tukaj že tako kaotičen, je sedaj še slabši - nedaleč stran od hotela se je pripetila prometna nesreča med skuteristom in avtomobilom. Še dobro, da smo z motorji. Kmalu po štartu se vključimo na avtocesto, s katero premagamo transfer mimo Neaplja in Rima. Kot naročeno imamo le danes slabše vreme. No ja, na avtocesti nas enkrat kar fino namoči, večini nam celo spustijo dežni kombinezoni. Ko se med vožnjo že nekoliko osušimo, srečamo še drugi močnejši naliv. Zanimivo nam je, da italijani ob slabši vidljivosti na avtocestah vozijo kar z vsemi štirimi utripalkami. Ko prebrodimo še ta zadnji naliv, se nemudoma spet prikaže sonce in ustavimo se že na naslednjem počivališču. Natančno preučimo radarsko sliko padavin, kot kaže smo z dežjem za danes zaključili. Slečemo se iz dežne opreme in preoblečemo naša premočena oblačila. Po tem trpljenju se seveda priležeta tudi topla kavica in kakšen prigrizek. Ko vidimo, da bo počasi potrebno zaviti na bencinsko, zapustimo avtocesto. V Italiji na avtocesti ni za točiti, najdražji bencin nas je na tej turi stal kar 2,40€/l.
Pokrajina ima že pridih Toskane
Pot nato nadaljujemo kar po regionalni cesti skozi Bolseno, prenočimo pa na kmečkem turizmu na obrobju Toskane.
V ozadju Lago di Bolsena
Nasmejani lastnik nas je nadvse vesel. Posestvo s panoramskim razgledom ima celo bazen, vendar temperature niso nič kaj prijetne.
Raztovorimo se, mokra oblačila razobesimo na tople radiatorje v sobah, mi pa odidemo na večerjo v njihovo restavracijo. Dobršen del jedilnika predstavlja divjačinsko meso, zraven pa seveda pijemo domače vino. V teh krajih je skoraj greh piti pivo :)
Petek, 3. maj
Od Catabbia do Firenc - 200km
*** Vroči vrelci Saturnia *** Podeželje Toskane *** Firence ***
Prebudimo se v nekoliko deževno jutro, vendar nas pogled na radarsko sliko potolaži. Le kake pol ure (ali celo manj) bomo vozili po dežju, nato pa se bo vreme popravilo. Po zajtrku se kar oblečemo v dežno opremo, lastniku pomahamo v slovo in že smo na poti proti prvemu postanku.
Ker se cesta postavi strmo navzdol, so v cestišče narejene zareze, da vse skupaj ni preveč spolzko
To so vroči vrelci Saturnia. Voda ima tukaj, na samem izviru, stalno temperaturo 37,5°C. Zaradi žvepla je tu vseskozi sicer prisoten vonj po gnilih jajcih. Gneče ni, saj je nekoliko zgodnja ura, za povrh pa je še vreme nekoliko klavrno. No, sicer dež je nekako ponehal, ampak je zrak hladen. Potipamo kako topla je voda v resnici in v trenutku se nam 'zlušta', da smuknemo v kopalke in se gremo pogreti v to toplo vodo. Sicer se preostanku skupine ni dalo slačiti iz dežne opreme, trije pa smo rekli, da tole toplo vodo izkoristimo. Da ne govorim, kako je bilo fino. Vmes prične spet deževati, zato se potopimo v vodo, da ne bi bili mokri (smeh).
Ostali nas ta čas počakajo v bližnjem lokalu, prav tako pod streho. Ko se uredimo, zopet posije sonce in, kot kaže, je konec z dežjem za kar nekaj dni. Kmalu po startu že zapeljemo v hribovito pokrajino Toskane. Cesta razgibana, panorama fantastična, prometa pa zelo malo. Ovira nas le naša številčnost, saj se zaradi tega ne moremo ustaviti kar povsod in fotografirati vsega videnega. Pa naj govorijo fotografije s kamere na čeladi.
Hvala gospod policaj, ker ste nas opozorili na oviro na cesti :)
Kakšen postanek nam pa le uspe narediti.
Pravljično
Večji kraji na naši današnji trasi so Montalcino, Asciano, Greve in Chianti in Impruneta. Dan zaključimo v hotelu na obrobju Firenc. Ko bi vi vedeli, kako težko je v Firencah najti hotel za tako skupino in, da ima za povrh še varno parkirišče za motorje, ter, da je center oddaljen le nekaj korakov. Prijazna receptorka nas sicer opozori, da ne smemo biti preglasni, ker imajo nekaj starejših gostov. Seveda smo v hotelu uvidevni, ampak se raje kar se da hitro raztovorimo in odidemo v center, tam se bomo lahko glasneje pogovarjali. Saj veste, kako to gre - pričneš pogovor z nižjo jakostjo, potem pa vsak še kakšno besedo doda in hitro spet postanemo glasni, saj vsak želi biti slišan. Pa saj nam ne gre zamerit, kajne?
V mestu so zelo priročni majhni električni avtomobili, prevladuje pa Citroen Ami
Nekako nam je cilj priti do katedrale Santa Maria del Fiore, največje ikone tega mesta. Ampak po poti že sklenemo, da se raje ustavimo že na enem trgu prej, ki je prav tako slikovit, mi pa smo že konkretno lačni. Restavracije delujejo kar natrpane, zato raje vprašamo, če imajo sploh kje prostora za 14 ljudi. Sprejemnikov odgovor: "seveda, bi želeli biti notri ali zunaj?" Raje gremo v notranje prostore, saj postaja že hladno. Ko vstopimo, samo presenečeni nad velikostjo restavracije.
Na celotni turi smo že ugotovili, da hrana ni nikjer draga - drago postane zaradi pijače. Pa ne, nismo tako žejni, ampak je na splošno pijača precej draga, pa naj bo to pivo, vino, ali pa le Coca-Cola. Poleg vsega pa se mastno računajo pogrinjek in postrežbo.
Ko zapuščamo restavracijo, je zunaj že noč. Zato se odpravimo kar direktno proti hotelu. Tudi trgovinice na 'Starem mostu' (Ponte Vecchio) že zapirajo svoja vrata. Kljub temu je na ulicah še precej dogajanja - turisti, ulični glasbeniki in umetniki,... Pred hotelom si še tiho zaželimo lahko noč, dorečemo uro zajtrka, ter odidemo vsak v svojo sobo.
Sobota, 4. maj
Od Firenc do Bagnolo San Vito - 245km
*** Ducati muzej v Bologni *** Ferrari muzej v Maranellu ***
Zopet se nam obeta en lep, sončen dan. Med zajtrkom skupini omenim, da imamo na današnji trasi kar nekaj avtomobilističnih in motorističnih muzejev in skupaj določimo, da obiščemo Ducatijevega v Bologni in Ferrarijevega v Maranellu. Po zajtrku nas čaka nekoliko zahtevnejši 'preboj' skozi Firence. Problem nastane, ko naletimo na delo na cesti in nepredvidene cestne zapore, ki jih seveda v naši navigaciji ni, zato naša skupina razpade na dva dela. Na tem mestu bi se rada kar najlepše zahvalila Matevžu, Mihu in Juretu, ki so tudi drugi del skupine varno pripeljali iz mesta. Naš dogovor v takih primerih je: "ko v mestu razpademo, se ne čakamo, ali iščemo. Po svojih navigacijah se trudimo vsak svoj del skupine pripeljati iz mesta, tam pa se šele pokličemo, da vidimo kje smo, ter se nato počakamo." In res je bilo tako, v roku nekaj minut smo bili že vsi skupaj. Tako se tudi skupaj odpeljemo na Passo della Futa.
Gre za 903 metre visok cestni prelaz, ki je izredno priljubljen med motoristi in kolesarji. Nam, ki smo vajeni dosti bolj slikovitih, visokih in tehničnih prelazov, se sicer ne zdi nič kaj posebnega. Pa vendar nam prija ta malo bolj razgibana hribovska cesta.Prelaz je pogosto tudi prizorišče rallyja Mille Miglia. Rally, ki je bil prvič uprizorjen leta 1927 in so ga organizirali vse do leta 1957. Takrat so ga ukinili zaradi nevarnosti. Ne le dirkači, tudi gledalci so umirali na teh dirkah - v teh 30 letih je bilo smrtnih žrtev kar 56. Dirko so ponovno oživeli leta 1977, vendar kot dirka na čas za 'vintage' in klasična vozila. Ta vrsta dirke se organizira še danes, udeležijo pa se je lahko le vozniki vozil, ki niso bila izdelana po letu 1957.
Proti Futa Pass-u
Ustavimo se tudi pri znameniti restavraciji na vrhu tega prelaza. Napravimo nekaj fotk, se malo pretegnemo, kaj popijemo in gremo dalje.
Spust s prelaza ne traja dolgo, kmalu se cesta prične zopet vzpenjati in že smo na naslednjem prelazu, Passo della Raticosa. Ta je od Fute višji za 65 metrov, za motoriste pa je še bolj priljubljen. Naštejemo 3 fotografe, ki služijo s fotografiranjem motoristov. Da se ne bomo narobe razumeli, gre za dejanske fotografe, ne radarje ali policiste. No ja, tudi policiste srečamo malo nižje, a smo pravočasno opozorjeni.
Med vožnjo me pokliče Matevž.
M: "Ti, ujel nas je en dečko z Africo Twin. Prav, da je cesta dol nižji zaprta, pa, da nas lohk on zapele do Bologne po nekem obvozu."Ustavim na primernem mestu in ta dečko res pripelje do mene, ter mi ponudi pomoč. Razložim mu, da smo namenjeni v Ducatijev muzej, on pa reče, da izhaja iz Bologne in, da nas lahko pospremi skoraj čisto do samega mesta. In res mu pridno sledimo. Na naslednjem semaforju se ustaviva en ob drugem in ponudi mi roko:"I'm Alessandro"Tudi jaz se mu predstavim in na hitro povem naš plan in vse kar sodi zraven. Fant ni kaj dosti starejši od mene in hitro bi se lahko ujeli tudi kdaj v prihodnosti. Zato upam, da nas pred Bologno ne bo samo zapustil, ampak bo tudi ustavil, da kaj več spregovorimo. Vožnja za njim je pravi užitek.
Do Bologne nas popelje po čudoviti panoramski cesti. Malo pred mestom nas ustavi in razloži na katerem krožišču nas bo zapustil. Tu si tudi, na mojo srečo, izmenjava kontakte. Na naslednjem krožišču si pomahamo in spet se vračamo na naš ustaljen način vožnje. Čez kakih 20 minut prispemo do Ducatijevega muzeja. Glede na to, da gre za muzej motociklov, pričakujemo, da bo kaj več parkirnih mest za motorje ob sami stavbi, vendar jih je le kakšnih 6. Zato se malo razkropimo po parkirnih mestih. Vstopnice kupimo v trgovini, kjer sicer prodajajo spominke in uradna Ducati oblačila. Opremo in prtljago lahko pustimo v garderobnih omaricah, a nas punce na blagajni opozorijo, da imajo kmalu pavzo za kosilo. Če bomo ogled zaključili v roku njihove pavze, moremo za ključ od trgovinice in garderobe reči vratarki glavnega dovoza do muzeja. Na dejanski recepciji muzeja nam gospod reče, da se na tamkajšnje štiri motocikle lahko usedemo, a ostalih v muzeju se ne smemo dotikati. V muzeju so motocikli in pogonski agregati lepo kronološko razvrščeni. Na koncu ogleda smo vseeno skoraj malo razočarani, ker smo pričakovali več.
Glavni receptor muzeja se v tem času že zamenja. Ta je ves navdušen nad nami, ker smo slovenci. Sprašuje nas tudi za nekaj osnovnih besed, kot so 'hvala' in 'dober dan', da se bo lahko pohvalil tudi pred drugimi slovenskimi obiskovalci. Ko pridemo do naše opreme in se zopet pripravimo za na pot, se usmerimo proti Modeni. Malo pred Modeno zavjemo levo proti Maranellu. Pred nekaj leti smo že obiskali Ferrarijev muej v Modeni, ampak tukaj v mestu vlada popolnoma drugačno vzdušje. Tu se zdi, da vsi živijo le za to slikovito znamko avtomobilov. Če je tisti muzej v Modeni nekoliko bolj posvečen sami zgodovini in ustanovitvi znamke, je ta bolj posvečen dirkaški strani znamke in pa formuli 1. Generalno gledano pa se nam zdi, da je tukajšnja zbirka tudi obsežnejša od tiste v Modeni.
Nekoliko se okrepčamo. Od tod do našega hotela nas loči slaba ura in pol vožnje in sklenemo, da jo prevozimo kar v 'eni rundi'. Kmečki turizem, na katerem spimo, je lociran nedaleč stran od reke Pad. Ko se na posestvo pripeljemo, vse skupaj deluje dokaj neugledno. Sprašujem se, kaj sem si mislila, da sem to rezervirala. Ko pa nam tamkajšnja zaposlena razkaže sobe, se nemudoma spomnim zakaj. Sobe so na novo preurejene, vse skupaj v preprostem podeželskem stilu.
Tudi hrana za večerjo v njihovi restavraciji se nam obeta domača in lokalna in hitro nam mine celoten večer. Ker gre za zadnji večer naše ture, ostanemo tudi nekoliko dlje.
Nedelja, 5. maj
Od Bagnolo San Vito do Gorenjske - 380km
Zadnji dan. Deveti dan. Ljudem dam na izbiro, ali gremo do Slovenije po regionalnih cestah, ali pa po avtocesti. Sklenemo, da bom malce kombiirali. Do Legnana gremo po regionalni cesti, tam pravimo postanek ob trgovini. Izmenično gremo natočiti gorivo, ter v trgovino nakupiti pijačo. Nikoli ne veš kakšna bo gneča na cestninski, ali pa celo na meji (kljub temu, da običajno ni mejne kontrole). V okolici Benetk opravimo še en postanek na počivališču. Enemu se bolj spi, kot drugemu. Vidno nam pada koncentracija, saj smo že tako blizu doma. Tu tudi pripravimo kartice in gotovino, da plačamo cestnino. Na cestninski nastane kar gneča, ampak tudi to uspešno prebrodimo in kmalu prečkamo mejni prehod Vrtojba. Skupaj gremo še na MOL v Novo Gorico. Vsi veseli 's kupčkom' natočimo poceni slovenski bencin, nato pa se usedemo na, še zadnjo, skupno pijačo. Po tem se razidemo vsak na svoj konec Slovenije.
Lepo je kreniti na pot, videti nove kraje, doživeti nove dogodivščine, spoznati nove ljudi,... A prav tako se je lepo spet vrniti v domače okolje in med domače ljudi. Najsi bodo drugi kraji še tako lepi, a le ena je naša Slovenija.