Transilvanija - avgust 2024
Pred dvema letoma smo se prvič odločili, da obiščemo Romunijo. Saj veste kakšni so stalni predsodki, kako je Romunija popolnoma nek tretji svet in kako je vse neurejeno. No, mi smo se takrat na lastne oči prepričali, da temu ni tako. Romunija nas je že takrat popolnoma očarala, zato smo se letos ponovno odločili, da se zapeljemo tja. Takratno turo so bili primorani nekolik skrajšati, zato sm se tokrat bolj osredotočili na Transilvanijo.
Sobota, 24. avgust
Od Gorenjske do Subotice - 580km
*** Paličko jezero ***
Po nekaj mesecih odštevanja, ter takšnih in drugačnih priprav, naposled le dočakamo to soboto. Vremenski napovedi ne posvečamo kakšne posebne pozornosti, saj veste, vreme imam vedno naročeno :) Prvi del tokratne ekipe se mi pridruži že nekaj kilometrov od doma, v Selcih. Skupaj gremo do Ljubljane, kmalu zavijemo na južno obvoznico in na počivališču Barje se nam pridruži še večinski del skupine. Manjka le še eden, tega pa poberemo komaj v Brežicah na črpalki izven avtoceste. Tukaj tudi vsi dotočimo bencin, saj je cena najnižja, tako ali tako pa moramo naše števce uskladiti.
Glede današnje vožnje ne morem nič kaj dolgovezit - za transfer do Srbije šibamo po avtocesti od Obrežja, pa vse do Osijeka, nato pa se usmerimo proti Vojvodini. Hrvaško-srbsko mejo prečkamo v Batini. Čez mejo kar pademo, brez kakršne koli gneče in komplikacij. Dolgočasno vožnjo po Vojvodinski ravnini nam le sem in tja popestri kakšen kombajn, ki žanje koruzo.
Naposled le prispemo v Subotico, v Lidlu nabavimo pijačo in prigrizke za na pot, nato pa do Paličkega jezera, kjer nas čaka naša prva nočitev. Po raztovarjanju v hotelu se sprehodimo do jezera in se malce razgledamo.
V paviljonu ima koncert na prostem pevski zbor.
V bližini si nato poiščemo restavracijo, kjer bomo večerjali. Mrzlo pivo po tako vročem dnevu še kako prija - ponekod smo imeli tudi do 38°C.
Nedelja, 25. avgust
Od Subotice do Hunedoare - 330km
*** Grad Corvinilor v Hunedoari ***
Po prebujanju in zajtrku se spravimo nazaj na motocikle in jo mahnemo proti Romuniji.
...še vedno ravnina...
...in sem pa tja kombajni.
Peljemo se skozi Male Pijace, Novi Kneževac in Batatsko Aranđelovo, nato pa skrenemo levo proti maloobmejnem prehodu Vrbica. Pred nami stoji le en kombi, a cariniki si kljub temu vzamejo čas. Tudi tokrat se vse izide brez komplikacij, le malo smo se morali privaditi na njihovo 'brzino'. S prečkanjem te meje kljub vsem izgubimo eno uro - ja, menja se časovni pas. Sledi dokaj mučen transfer do Arada in naprej do Deve. Hitra cesta, blagi ovinki, monotona pokrajina, povrhu pa še konkretna vročina.
Potem se pa znajdi.
Izkoristimo pa vsako senco.
Zanimivejše postane komaj malo pred Devo, ko se nam pričnejo kazati prve gore.
Pred odhodom v hotel imamo v načrtu še obisk gradu Corvinilor v Hunedoari. Zavijemo na plačljivo parkirišče in za vse naše motocikle plačamo cca. 20€. Prijazen redar nas celo usmeri na parkirišče za avtobuse, ki stoji v senci. Nakaže nam tudi, da je povsem varno pustiti opremo na motorjih, ker je parkirišče varovano z video nadzorom. Pred dvema letoma smo tu opravili le hiter postanek, tokrat pa imamo dovolj časa, da v grad tudi vstopimo.
Vročina, stopnice in prepletena arhitektura gradu nas hitro utrudijo in namenimo se ven, da nekaj popijemo - nekateri zaradi žeje že kar križem gledamo. Ko se opomoremo, se odpeljemo do nastanitve. Že poznana lastnica nas pričaka nasmejana, z natočeno 'palinko'. Gospa ne govori angleško, zato se s pantomimo dogovorimo za večerjo. Mi se v miru raztovorimo in uredimo, ona pa nam ta čas pripravi nekaj svojega - kar bo, pač bo. Na teh turah smo že večkrat spoznali, da so najboljše večerje tiste, ki jih dobimo brez listanja jedilnikov - vsaj ni treba razmišljati, kaj bi jedli. In kuha te gospe nas je že pred dvema letoma pozitivno presenetila, zato se tudi tokrat prepustimo. Pripravi nam obaro, solato, ter pečenko s pomfrijem, na koncu pa seveda pride še tortica.
Ponedeljek, 26. avgust
Od Hunedoare do Sighișoare - 295km
*** Soteska Vălișoarei *** Solni rudnik v Turdi *** Sighișoara ***
Po okusnem zajtrku spakiramo svoje stvari nazaj na motorje, ki so noč preživeli na ograjenem dvorišču pred apartmaji.
Ker se zavedamo, da nas bo danes zaradi ogleda solnega rudnika priganjal čas, za kakih 70 kilometrov zavijemo kar na avtocesto - za motoriste je tukaj brezplačna, cesta je razgibana in pa praktično prazna.
Še počivališče je prazno
Preden odidemo do solnega rudnika v Turdi, se zapeljemo še skozi sotesko Vălișoarei in tam opravimo krajši postanek.
Dvorec Cavalerilor vidimo le od daleč
Žeja! Pavza!
Z iskanjem vhoda v solni rudnik imamo nekaj težav, saj je pol Turde zaradi popravljanja cest razkopane. Medtem, ko iščemo pot do glavnega vhoda, se nam kar sam od sebe prikaže drugi, manjši, južni vhod, za katerega niti vedeli nismo. Parkiramo lahko direktno pred vhodom, vrste za vstop ni, parkirnine ni. Skratka, imamo res srečo. Severni in južni vhod skozi hrib povezuje dober kilometer dolg rov. S severne strani je do rudnika hoje okoli 200 metrov, z naše strani pa torej precej več. Ampak to nam ne predstavlja nobenih težav. Vroče nam ni, hoja pa je ravninska.
V rudnik se nato lahko spustimo po stopnicah, ali pa z dvigalom. Vrsta za dvigalo je, kot vedno, precej dolga, zato gremo kar po stopnicah. Komaj pri dvigalu se vidi kakšna množica ljudi pride skozi drugi vhod, z naše strani pa smo srečali vsega skupaj pet ljudi.
Stopnic je kar 13 etaž
Aja, za tiste ki ne vedo, solni rudnik v Turdi je pravzaprav podzemni zabaviščni park. Možno je igrati minigolf, namizni tenis, se peljati s panoramskim kolesom, na najstarejšem delu rudnika pa celo s čolnom. Obiščemo tudi ta najstarejši del, ki se imenuje Terezijin rudnik. Sol so v tem delu rudnika pridobivali od 1690 do 1880. Na splošno pa se je dejavnost pridobivanja soli tukaj ustavila leta 1932. Šele leta 1992 se je nato rudnik odprl v turistične namene.
Terezijin rudnik z vrha...
...in na dejanskem nivoju rudnika.
Zgoraj se vidi tudi ploščad s katere je posneta tista najbolj znana fotografija rudnika.
Nas sedaj čaka še vzpon na nivo vhoda. Tako, kot prej, je tudi zdaj gneča za v dvigalo. Zato raje malo stisnemo zobe in se povzpnemo po strmih stopnicah, vseh 13 etaž. Na izhodu, pod klimo, si pred našim odhodom privoščimo še kavo. Sledi temperaturni šok. Čim hitreje se oblečemo in pričnemo z vožnjo, da nas vsaj vetrič malo ohladi. Za transfer to Târgu Mureşa zopet izberemo avtocesto. Malo izven mesta opravimo še hiter postanek pri prijatelju Istvánu. Na hitro spregovorimo še o situaciji z medvedi - pravi, da jih je vse več in, da postajajo vse bolj domači. Seveda, za turizem je to super, ampak za naravo pa to ni več normalno. István ima v službi polno dela, saj se pojutrišnjem tudi on odpravlja na dopust. Eden drugemu zaželimo srečno pot in odidemo do, eno uro oddaljenega, hotela v Sighișoari. Cesta je hitra, promet prav tako. Oči je tukaj treba imeti na pecljih. Vseskozi se vozimo po robu deževnega oblaka - poudarjam, po robu.
Šele, ko za nekaj minut parkiramo motorje na ulici pred hotelom in z njih poberemo prtljago, šele takrat priletijo prve kaplje. Temu se reče dober tajming.
Po raztovarjanju nam receptorka še pokaže varno in ograjeno dvorišče, kamor lahko spravimo motorje čez noč. Pred večerjo se še malo sprehodimo po mestu, tudi do znane stolpne ure. V bližini je tudi rojstna hiša Vlada Țepeșa, vladarja, ki je bil Bramu Stokerju navdih pri pisanju knjige o Drakuli.
Postajamo že kar konkretno lačni in žejni, zato poiščemo primerno restavracijo in z burgerjem in pivom zaključimo današnji dan.
Torek, 27. avgust
Od Sighișoare do Miercurea-Ciuc - 240km
*** Soteska Bicaz *** Krvavo jezero ***
Današnje vreme bo nekoliko muhasto, zato se že med zajtrkom odločimo, da traso nekoliko prilagodimo in skrajšamo. Dež sicer ni napovedan cel dan, bomo pa imeli bolj krajevne plohe. Takšne plohe, ki jih lahko tudi prevedrimo, se ustavimo za kavo in v pol ure gre deževni oblak naprej.
Obcestna prodaja česna in čebule
Prvo takšno ploho 'srečamo' že kmalu dopoldan. Medtem, ko se mi oblačimo v dežno opremo, ploha že dodobra gre mimo. Ob reki Balti se peljemo do kraja Praid. Tudi tukaj je lociran (eden od mnogih) solni rudnik. Ampak mi danes zanj žal nimamo časa. Nadaljujemo čez manjši, slabih 1300 metrov visok, prelaz Bucin. Neokrnjena narava, vodni izviri, iz gozda pa že celo malo diši po gobah. Ko zapeljemo iz gozda na čistino, se nam odpre razgled na kotlino v kateri leži mesto Gheorgheni.
Dobra tradicionalna, madžarska gostilna, kjer smo pred dvema letoma tudi jedli
Občutek imamo, kot, da smo se spustili precej nizko, ampak dejansko najnižja točka kotline leži na okoli 800 metrih. Smo v pokrajini Harghita - pokrajini z največ prebivalci (%) madžarskega rodu. Pogled v nebo nam pove, da bi se bilo fino ustaviti na bencinski in se pripraviti na dež, oziroma vsaj preveriti radarsko sliko. V trenutku, ko se ustavimo, se dobesedno 'zlije' dež. Naliva, kar ga more, pa še prav grdo piha. Mi si ta čas privoščimo kavo in počakamo na pokriti terasi. Radarska slika kaže, da bo padalo le kakšne pol ure, potem pa bomo za danes lahko naše dežjake kar pospravili. Spet imamo super 'tajming'. Ko speljemo z bencinske, moramo še nekaj časa voziti slalom med lužami - ponekod so kar globoke in, bognedaj, da se kdo v kakšni utopi.
Po nalivu
Skozi Gheorgheni kar malo tavamo, saj skoz celo mesto cesto popravljajo, obvozi niso označeni, mi pa se držimo načela 'sledi množici'. No, tudi ta množica ne ve, kam gre, zato nekajkrat tudi mi moramo obračati, na koncu pa se nam preko vaškega kolovoza le uspe priključiti na glavno cesto.
Obvoz
Cesta se spet pričenja vzpenjati in zopet vijugamo po čudovitem asfaltu skozi gozd. Prečkamo manjši prelaz Pangarati. Čez slabih deset kilometrov se peljemo tudi mimo Krvavega jezera, ampak se odločimo, da se najprej zapeljemo do soteske Bicaz. Skozi sotesko se vije cesta, ki povezuje zgodovinsko-kulturni regiji Transilvanija in Moldavija. Sotesko je izdolbla istoimenska reka. Kjer je ob cesti vsaj malo prostora, so nagnetene stojnice s spominki. Motorje za naš 10-minutni postanek parkiramo tik ob rob ceste in upamo, da ne bodo komu v napoto.
Na stojnicah pa se najde res 'ni, da ni'
Proti Gheorgheni se nato vrnemo po isti cesti, vmes pa se še ustavimo ob Krvavem jezeru (Lacul Roșu - romunski prevod je 'Rdeče jezero'). Jezero je nastalo v začetku 19. stoletja. Takrat je v dolino zdrsnil zemeljski plaz in zaprl izhod potokom. Jezersko dno je polno železove rude, ki oddaja rdečo barvo, od tod tudi ime 'Krvavo jezero'.
O jezeru obstaja tudi kar nekaj različnih legend. Najbolj znana se glasi (povzeto po Wikipediji):
"Nekoč je živela v okolici Miklavževega trga čudovito lepa deklica - Lončarjeva Estera. Njeni lasje so bili trnuljasto-črni, oči sivo-zelene, postava kot v vetru nihajoči ponosni topol. Nekega sončnega julijskega dopoldneva se je Estera napotila na sejem na Miklavžev trg. Tam se je srečala s tako čednim fantom, ki je s stiskom svojih dlani iztisnil iz medveda dih, in, ki je najbolj ganljivo piskal na piščalko v celi okolici. Bil je tudi mojster za vse, znal je izdelovati celo vozove. Kakor hitro sta se spogledala (ker ljubezen pride hitro in zajame srce kot blisk), sta se vzljubila. Fant je poleg svetle pogače kupil Esteri nebesno modro svileno ruto in jo zaprosil, naj bo njegova izvoljenka. Poročiti pa se nista mogla, ker so mladeniča vpoklicali k vojakom. Dekle je zvesto čakalo svojega ljubimca. Ob večerih, ko je sonce zašlo za gore, se je z glinenim vrčem odpravila pod bore k tolmunčku in tam vzdihovala za izvoljencem svojega srca ure in ure. Še bližnjim goram se je omehčalo srce od njenih vzdihujočih, prelepih žalostink. Zgodilo pa se je neke nedelje popoldne, da je opazil Estero na njeni poti razbojniški poglavar. Čudovito lepo dekle je zgrabil in potegnil k sebi v sedlo ter odpeketal z njo kot vihar pod Oltarno skalo. Tam je med skalami tisočerih oblik imel svoj brlog. Esteri je obljubljal zlato in srebro, hotel ji je zgraditi biserno palačo, samo da bi ga vzljubila. Toda mlado dekle ni vračalo razbojniku njegove ljubezni. Še vedno je čakalo na prejšnjega ljubega, kadar je vzhajalo sonce in kadar je svet zaprl svoje oči. Ko je ropar to opazil, se je razhudil in je hotel Estero prisiliti, da bi postala njegova žena. Estera je zakričala na pomoč k nemim pričam, visokim goram. Skale so razumele njen krik in so to julijsko noč odgovorile z 'nebo-in-zemljo' pretresajočim potresom. Lil je dež, cikajoči bliski so razsvetljevali svinčeno-temno noč. Ob zori so s strašnim bobnenjem velikanske skale zdrvele v globino, in ogromen zemeljski plaz je pod seboj pokopal vse: dekle, razbojnika, pa tudi travo, grmovje in drevje. Ob zarji zadnje julijske nedelje so prvi žarki pozlatili s skalami pokrito dolino. Sotesko, kjer je včeraj še žuborel Krvavi potok s svojo kristalno čisto vodo, je popolnoma zaprla podrta stran hriba. Ko so kalne vode naraslih potokov dosegle skalnati jez, so zadušile trave, grmovje in umorile drevesa. Na mestu tesne doline je nastalo jezero, in iz njegove vode vse do danes štrlijo ostanki smrekovega gozda. Okoliški pastirji so to jezero imenovali Morilsko jezero. Tako je iz smrti gore nastala voda življenja.Če danes ob sončnem sijaju pogledaš v jezersko vodo, te bodo nazaj pohlevno pogledale sivo-zelene Esterine oči."
Naš obisk jezera zaključimo z nakupom spominkov, privoščimo pa si tudi 'langaš'. Tradicionalna madžarska ulična jed je pripravljena tako, da se, na roke razvlečen kos testa, ocvre v olju, na koncu pa se nanj namaže zmes kisle smetane, česna in pa naribanega sira. Dobro, da do hotela nimamo več daleč (uro in pol), saj dišave v čeladah ne bodo ravno prijetne (smeh). Za zadnjo etapo dneva smo sklepčni, da jo odvozimo v kosu. Nazaj skozi Gheorgheni (tokrat po bolj normalnih cestah in ulicah), na jug, proti Miercurea-Ciuc, glavnem mestu regije Harghita. Vseskozi se uspešno izogibamo deževnim ploham.
No, do zadnjih 20 minut pred prihodom v hotel. Tokrat nevihti ne moremo ubežati. Dežna zavesa se prikaže za ovinkom in opazim jo prepozno, zlije pa se v trenutku. Za oblačenje dežjakov se nam ne uspe pravočasno ustaviti, zato stisnemo zobe in 'pičimo' do hotela. Tik pred hotelom pa nas že spet pogreje sonce. Ekipa počaka ob motorjih, jaz pa se ta čas v hotelu dogovorim kam smemo parkirati. Vzorno jih parkiramo kar na atrijsko teraso hotela, oziroma restavracije.
Razdelimo se po sobah in čez kakšno uro se že zberemo v restavraciji za večerjo. Končno mi uspe poskusiti tudi njihovo lokalno sladico 'papanași'. Gre za nekakšne sirne krofe, ki so nato preliti še s kislo smetano in borovničevim prelivom.
Skratka, naredimo si en lušten večer.
Sreda, 28. avgustOd Miercurea-Ciuc do Brașova - 220km
*** Grad Peleș *** Grad Bran *** Brașov ***
Po prebujanju odidemo v restavracijo, kjer imamo naročen zajtrk. Postrežejo nas kar na terasi in praktično zajtrkujemo skupaj z našimi motorji, ki so parkirani le kakšen meter stran. Po pakiranju jo nato mahnemo proti Brașovu. No, z manjšim ovinkom. Najprej opravimo nekaj jutranjega transferja, skozi Băile Tușnad in Sfântu Gheorghe. Brașov zaenkrat le oplazimo, in se ob reki Prahovi namenimo do gradu Peleș. Čas nas priganja, zato se ustavimo le za hitro fotografiranje. Iskreno, smo kar razočarani, najlepši stolp gradu je ravno v fazi prenove.
Mudi se nam naprej do gradu Bran, kjer nas čaka enourni voden ogled gradu. Pred dvema letoma smo spoznali, da je vstopnice bolje že vnaprej kupiti po spletu, prav tako pa je tudi fino, da si zorganiziramo kar voden ogled tako ikoničnega mesta. Takrat se nam je vse idealno poklopilo z ogledom, ne moremo pa trditi, da bi se nam tudi tokrat. Tokratno vodenje je malo drugačno. Vodička nam manj pove o legendah o Drakuli in več o dejanski zgodovini vladarjev tega gradu. Pa nič za to, vseeno je fino izvedeti kaj novega in s tem tudi odklopiti naše glave od dogajanja na cestah.
Sami se po vodenem ogledu sprehodimo še pod grad, od koder lahko napravimo kar najboljše fotografije celotnega kompleksa.
Do hotela pa nas sedaj čaka le še pol-urna vožnja.
Zopet imamo hotel, kjer bodo naši motorji noč preživeli na varnem atrijskem dvorišču. Obujemo udobno obutev in se sprehodimo do pol ure oddaljenega centra mesta. Najprej se sprehodimo okoli črne cerkve (Biserica Neagră). Črna je postala zaradi onesnaženosti zraka, navsezadnje je bilo tukaj nekdaj veliko umazane industrije.
Črna cerkev
Potem se sprehodimo še do Strade Sforii, ene najožjih ulic v Evropi, zagotovo pa najožje ulice v Brașovu. Široka je od 111 do 135 centimetrov.
Strada Sforii
Postajamo že žejni in lačni, zato počasi poiščemo restavracijo v kateri bomo večerjali. Posedemo se na samem glavnem trgu.
Glavni trg
Po večerji se sprehodimo nazaj do hotela, vmes si celo privoščimo sladoled, ki se nam ponuja vsakih par metrov. V Brașovu sicer vlada taka fenomenalna energija, da se vedno z veseljem vrnemo.
Četrtek, 29. avgust
Od Brașova do Râmnicu Vâlcea - 250km
*** Făgăraș *** Transfăgărășan ***
Sončno, a sveže jutro. Po obilnem in zelo okusnem zajtrku gremo dalje. Sprva nas spet čaka nekaj malega transferja, do mesta Făgăraș. Tam opravimo hiter postanek, se malo pretegnemo in pogovorimo, kako se bomo peljali dalje.
Utrdba Făgărașului
Od tod do vznožja Transfăgărășana nas loči le še pol ure vožnje. Pred vzponom še dotočimo gorivo, da bomo zares brez skrbi. Transfăgărășan je po mnenju Top Gear-ovcev najboljša cesta na svetu. Ali je to res, ali ne, vsak presodi sam. Mi se dogovorimo, da jo vsak odvozi po svoje, ter se ustavlja in fotografira, kjer želi. Nekateri se že na samem začetku ustavimo in malo boljše oblečemo. Tukaj se klima lahko v trenutku spremeni. V dolini je lahko jasno in 30°C, na vrhu pa bomo, kot kaže, zapeljali v meglo, zapihal bo veter, temperatura pa bo tako lahko padla tudi za 20°C. In točno tako se je zgodilo.
Sonce in vročino smo pustili za sabo, v dolini
Proti vrhu srečamo tudi medveda. No, vidimo ga mogoče trije iz skupine. Kako smo lahko videli samo enega, če pa je István rekel, da jih je vedno več?
Najdete medveda?
Par ovinkov pod vrhom še uspemo narediti nekaj fotografij, preden nam megla popolnoma zapre pogled proti dolini.
Nebo se zapira
Na vrhu pa, kakopak, prvo pade debata kdo vse je medveda videl in kdo ne. Hja, upajmo, da bo na drugi strani še kakšen, saj je večina ljudi ravno zaradi tega tukaj.
Jezero Bâlea
Ob jezeru Bâlea se usedemo v gorsko kočo in si (sredi poletja) naročimo čaj. Ta čas začne tudi rahlo deževati. Sprehodimo se še po stojnicah, zanimivo je, da se tukaj, glede na lokacijo, prodaja relativno malo spominkov. Zasledimo pa veliko prodaje suhih mesnin, mlečnih izdelkov, ovčjih kož in podobno. Ti trgovci so tudi pripravljeni na muhasto vreme in ob prvih kapljah že hitijo pokrivati svojo 'razstavo' s polivinilom. S severne strani smo se na 2.042 metrov visok prelaz povzpeli, sedaj pa nas čaka spust prek južne strani.
Vseskozi po malo in po malo rosi dež, ampak za to niti ni vredno oblačiti 'dežjakov', saj vemo, da bomo v dolini zopet imeli 30°C. Cesta nekaj zavojev še vijuga po goli pokrajini, nato pa zavije nazaj v gozd. Od našega zadnjega obiska Romunije so to cesto kar dodobra popravili in na novo asfaltirali. Vse naokrog nas obkrožajo gosti gozdovi in samo čakamo... evo ga... prvi medved! Promet se ustavi, mi pa vsi sežemo po naše telefone in fotoaparate.
Od tu naprej ne moremo nič kaj opisati pokrajine, saj je vsa naša pozornost na medvedih. V naslednjih 40 kilometrih jih naštejemo kar 18, torej, skupaj s tistim na drugi strani 19! Srečamo tudi medvedko z mladičem.
Peljemo kilometer naprej, spet medvedka, tokrat z DVEMA mladičema.
Še malo naprej pa, ne boste verjeli, s TREMI! Verjeli ali ne, biliso tako tesno skupaj, da nam jih nikakor ni uspelo ujeti skupaj v objektiv.
Vmes celo konkretno prične deževati, ampak, a mislite, da nas to kaj dosti gane? Največ medvedov vidimo v okolici jezera Vidraru. Pa naj govorijo fotografije.
Tam se na jezu tudi na hitro ustavimo. Eden ima večji nasmeh od drugega, to pa je bilo doživetje! Mislim, da smo tisto meglo na vrhu vsi že dodobra pozabili.
Nasmejani kanarčki
Šele v dolini, ko zavijemo na črpalko, se nam ponovno pokaže sonce, postane pa prijetno toplo. Skozi Curteo de Argeș se peljemo po cesti, ki je pred dvema letoma še ni bilo. Mestna infrastruktura se lepo razvija. Tam zavijemo proti naslednjemu večjemu mestu, Râmnicu Vâlcea.
Hotel najdemo brez težav. Deluje kot, da smo edini gosti, saj je vse zelo mirno in tiho. V bližini imamo tudi nekaj restavracij in lokalov s hitro hrano. Vsedemo se v prvega, čakamo že lep čas, pa nas ne vprašajo niti za pijačo, zato pač gremo naprej. Vmes zavijemo še v trgovino, da nakupimo nekaj prigrizkov in pijače, za večerno druženje - ena soba je namreč cel apartma, s 'plesiščem' v osrednjem prostoru. Del skupine ponese vso robo do hotela, drugi pa ta čas res poiščemo lokal, kjer bomo dobili za jesti. Najdemo lokal s pico in testeninami, ki je povrh vega celo dobro ocenjen na Googlu, najbrž bomo tukaj vsaj postreženi. Na koncu se imamo tukaj res fino, hrana ni draga, pa tudi kar okusna je. Večer res zaključimo v našem apartmaju, kjer si punce namešamo gin tonic, fantje pa pivo.
Petek, 30. avgust
Od Râmnicu Vâlcea do Sibiu - 250km
*** Casuta răsturnată *** Transalpina *** Jezero Oașa *** Sibiu ***
Nov dan, v planu pa nova visokogorska cesta. Po zajtrku odidemo proti Transalpini. Vmes se postanek za tankanje, malo naprej pa še ogled parka prekucnjenih hišk - Casa Răsturnată. Zopet bom ta obisk primerjala s tistim izpred dveh let. Takrat je tu stala le ena hiška, ter nadstrešek z avtomobilom, do danes so pa postavili že kar celo vasico. Ene hiške so obrnjene na glavo, kakšna samo na bok, v vsaki pa je drugačna tematika. Ena je tradicionalna, druga baročna, tretja je fitnes, vmes pa še ena 'smrkastična'.
Na glavo so obrnjeni celo kokošnjaki
Na poti do vrha Transalpine se peljemo še skozi dve turistični mesti - Novaci in Rânca. Slednje je znano tudi kot smučarsko središče. Najvišja točka Transalpine je prelaz Urdele s svojimi 2.145 metri nadmorske višine. To je hkrati tudi najvišji asfaltiran prelaz Romunije. Tudi na to cesto se podamo vsak po svoje, da se vsak po svoje lahko ustavlja in fotografira.
Že celo turo tudi srečujemo udeležence relija 'Gumbalkan' v vseh možnih vozilih, barvah, ter z vsemi možnimi potovalnimi pripomočki.
Pri stojnicah s spominki in hrano se zopet naberemo skupaj. Medtem, ko si spet privoščimo langaš, na hitro prileti nekaj kapelj dežja, ampak res samo za kakšnih 5 minut. Južna stran prelaza je dokaj gola, se pa proti severu vse precej spremeni. Govorim o gostih smrekovih gozdovih, ki se raztezajo do koder seže pogled.
Spustimo se v dolino reke Lotru, nato pa povzpnemo še preko drugega prelaza na tej cesti, 1.718 metrov visokega prelaza Tartarău.
Ob reki Lotru.
Na drugi strani se še ustavimo pri jezeru Oașa. Tukaj se resnično da uživati, saj je cesta lepa, pokrajina pa še lepša.
Malo pred Șugagom zavijemo desno in se po bližnjici namenimo proti Sibiu. Cesta je ozka in vodi skozi nekaj naselij, v dolini pa se med Sebeșom in Sibiu priključi na glavno državno cesto DN1.
Do hotela nas sedaj loči le še pol ure dokaj dolgočasne vožnje. Pri hotelu nekaj motorjev parkiramo v hodnik, nekaj pa jih pustimo na ulici, a vsi so varovani z videonadzorom. Tekom vseh naših potepanj po Transilvaniji smo sicer dobili občutek, da so naši motorji tukaj bolj varni, kakor v domačih garažah. Sledi sprehod v mesto. Ravno nam še uspe izkoristiti zadnje pol ure lepega vremena. Sprehodimo se čez most lažnivcev.
Tako kot o mnogih lokacijah, tudi o tej obstaja kar nekaj različnih mitov in legend. Najbolj znana legenda tega kraja pa je ta, da, ko na most stopi lažnivec, se le-ta poruši. Našo skupino je zdržal, torej tukaj obstajata dve možni pojasnili: ali nobeden od nas ni lažnivec, ali pa je most res tako močno zgrajen.
Veliki trg pred dežjem
Na velikem trgu se usedemo na teraso restavracije s tradicionalno romunsko hrano. Kmalu zatem se vreme nenadoma poslabša, mi pa pohitimo v notranjost restavracije in si prisvojimo mizo prakticno v vinski kleti. V miru povečerjamo, ta čas nevihta mine, mi pa do hotela ne potrebujemo več dežnikov.
Sobota, 31. avgust
Od Sibiu do Beograda - 435km
Pozajtrkujemo dokaj hitro, ker nas danes čaka kar nekaj vožnje. Poleg vsega je vremenska napoved jasna in predvsem vroča. Že, ko zjutraj zaženemo naše motocikle, nam kaže 19°C. Današnji dan je že transfer do Beograda, zato prvi del odpeljemo po avtocesti.
Današnji postanki niso načrtovani na kakšnih turističnih krajih, ker žal nimamo časa za to. No, ko peljemo mimo rezervata zobrov (to so evropski bizoni) v bližini Hațega, mi postane malo žal, da nimamo časa. Če bi za ta kraj vedela prej, bi našo turo malce drugače načrtovala. Imam pa vsaj še en razlog, da še kdaj pridem sem. Postanek naredimo na bencinski v Resiți. Čez cesto je muzej lokomotiv na prostem, a nam popolnoma ustreza hlajenje v senci bencinske črpalke, temperature so se povzpele že do 35°C. Le eden od naših se sprehodi do lokomotiv in posname fotografije še za nas ostale.
Romunsko-srbsko mejo prečkamo prek mejnega prehoda Vatin. Tudi tokrat imamo srečo in brez težav, v manj kot desetih minutah prečkamo obe meji.
Kam so šli spet hribi?
Vročina se povzpne že skoraj do 40°C, zato se ustavimo in ohladimo najprej v Vršcu, nato spet v Pančevem. V Pančevem se ustavimo tudi s tem namenom, da si zbistrimo glave, preden se podamo v prometno džunglo Beograda. Ko je na prometni večpasovnici treba biti pozoren še na tramvaje, je pač treba biti zbran.
Hotel nas čaka pod Avalo. Nastanijo nas sicer v bungalove, ki niso ravno 'na nivoju', je pa velik plus to, da imamo motorje parkirane direktno pred našimi sobami. Moram priznati, kar fino je biti v hotelu, ki je malo oddaljen od mestnega vrveža, a vseeno smo izredno blizu avtoceste, tako bomo zjutraj lahko imeli zares hiter štart za zadnjo etapo proti domu. Na večerjo odidemo v hotelsko restavracijo, kjer nam menija ne dajo v roke, le natakar nam zrecitira: "jagnjetina sač, prasetina sač, prasetina raženj". Brez pomislekov vsi skupaj naročimo "prasetino sač" in nam je vse prej kot žal. Večerja je sočna in okusna, skratka fantastična. Vmes se nam pridružita še prijateljici, motoristki Ana in Adela. Nazadnje smo se videle leta 2018, ko sta počitnikovali v Sloveniji, z ostalimi moto prijateljicami pa smo ju popeljale po manjšem delu Slovenije. Večer zaključimo z debato ob naših motociklih.
Nedelja, 1. september
Od Beograda do Gorenjske - 575km
Zadnji, najbrž najnapornejši dan. Najnapornejši zato, ker vsi vemo, da čas in kilometri tečejo drugače, ko se odpravljamo proti domu.
Kot sem že včeraj dejala, imamo do avtoceste le kakšnih 5 minut vožnje. Ustavimo se na zadnjem Srbskem počivališču, ker je zaradi datuma pričakovana kar precejšnja gneča na meji. Nakupimo si dovolj pijače in se psihično pripravimo na stanje v koloni. In res, kolona je dolga nekaj kilometrov. Na zadnjem postanku smo se že dogovorili, da peljemo mimo kolone vsak po svoje, saj bomo tako najmanj ovirali ostali promet in povzročili še najmanj slabe volje. Pri 37°C in čakanju na žgočem soncu je to edino logično dejanje.
Na naslednjem počivališču spet postanek, da se spravimo k sebi. S postanki na vsako uro in pol nadaljujemo vse do Slovenije. Prijatelji se nato eden in po eden poslavljajo, eden že na zagrebški obvoznici, naslednja na Obrežju in tako naprej vse do doma.
Moram reči, da smo bili resnično posrečena skupina, v kateri mi nikdar ni bilo dolgčas. Seveda se še vidimo na naslednjem motorističnem podvigu!